Lepo je, če se dva sosednja naroda lahko skupaj spominjata zglednega, celo odličnega sodelovanja v najhujših časih v zgodovini svojih držav. To se je danes zgodilo na Otočcu ob Krki. Premiera Slovenije in Hrvaške, Janez Janša in Andrej Plenković, sta ob pomoči osamosvojitvenih premierov, Lojzeta Peterleta in Franja Gregurića, slovesno odkrila pomnik na čase izpred 30 let. Med tedanjim tveganim izstopom iz Jugoslavije, ki je vse hitreje drsela v velikosrbski nacionalistični labirint, sta se obe vladi redno sestajali. In si pomagali pri najhujših izzivih ter iskali skupne rešitve ne le pri strateških obrambnih nalogah, pač pa tudi pri vprašanjih ohranitve gospodarstva, nemotenih stikov med ljudmi, prometa blaga, humanitarnih izzivih, navezovanju stikov s preostankom sveta. Vse to pod morilsko presijo agresije in vojne, ki jo je proti novonastalima državama sprožila jugoslovanska armada, takrat že pod nezgrešljivo taktirko srbskega vožda Slobodana Miloševića.
Res je, politiki so danes spet imeli priložnost, da so se ob tem, ko si sami sebi postavili spomenik, nastavili še kameram ter objektivom. Pa vendar današnjega dogodka ne gre odpraviti z zamahom roke, češ, običajna nečimrnost najvišjih politikov obeh držav. Kajti prav ti politiki so v nagovorih poudarili, da med državama največ velja dobrososedstvo, prijateljstvo in sodelovanje. Kot pred 30 leti. Na teh osnovah da skušajo najti konstruktiven pristop in dialog o še odprtih vprašanjih med državama. Ki so, kot je rekel Plenković, v preteklih letih vzbujala mnogo preveč turbulenc, dram in političnih diskusij, kar je kvarilo druge, dobre odnose.
Če je to obdobje mimo, je to vendarle zasluga sedanjih obeh vlad. Prej je slovensko diplomacijo zanimalo zgolj to, kako prisiliti Hrvaško v priznanje arbitraže o meji. Vsaj kar zadeva to monotematskost z Janševo vlado slovenska zunanja politika zdaj deluje veliko bolj normalno. Ne želimo ugibati, ali je to zategadelj, ker obe vodilni stranki - vsaj za zdaj - v naši in hrvaški vladi spadata v isto evropsko politično familijo, ali je zadaj še kaj.
Premier Plenkovič je kot že septembra na Bledu novinarjem znova zagotovil, da tihi pogovori o odprtih vprašanjih, tudi o meji, potekajo. Če so res tako konstruktivni, ker "problemi so rešljivi", tedaj bi predsednik vlade Janša moral izkoristiti priložnost. Da nam morda v svojem tretjem mandatu ostane v spominu ne toliko po predsedovanju Svetu EU kot po tem, da je s Hrvaško rešil ključna vprašanja meje in tožb zoper Ljubljansko banko. Hrvatom pa omogočil vstop v schegen.
Ali pa bo Zagreb spet koga žejnega prenesel čez vodo? Kot recimo Mira Cerarja pri haaški arbitraži ali pa tudi Janšo pri mokriškem sporazumu o Ljubljanski banki. Vseeno današnja skupaj odkrita spominska plošča budi up. S hrvaške strani nismo nič slišali pogostega očitka, kako se je Ljubljana z Beogradom za hrbtom in na račun Zagreba tajno sporazumela o umiku JLA. Pa tudi ne slovenskega očitka, da kljub zavezi o medsebojni vojaški pomoči Hrvaška pred 30 leti Sloveniji obrambno le ni priskočila na pomoč.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
