S koncem šolskega leta se zaključuje po osnovnih in srednjih šolah tudi sezona dela z otroškimi in mladinskimi pevskimi zbori. Zaključuje pa se prav tako javna razprava o spremembah zakona o osnovni šoli, ki razburjajo strokovno javnost, predvsem seveda pedagoge na slovenskih osnovnih šolah. Tokrat se bomo lotili sprememb, ki zadevajo otroške in mladinske pevske zbore na šolah, ki se jim ne obetajo rožnati časi, če bo predlagana sprememba sprejeta.
Ugotovimo najprej, kakšno je sploh stanje mladinskega zborovskega petja na naših osnovnih šolah. Nasploh smo lahko z njim zadovoljni tako v kvantitetnem kot v kvalitetnem pogledu, pač odvisno od tega, kako je pevski zbor na šoli uveljavljen in cenjen, kako in koliko je prisoten v svojem širšem okolju, kako so mladi pevci motivirani.
Aktualno stanje mladega zborovskega petja
Vrhunec letošnjega prikaza uspešnosti mladinskega zborovskega petja je bil vsekakor tako imenovani Zborovski bum 13. junija letos v Ljudskem vrtu v Mariboru, na katerem je pelo 5500 pevk in pevcev iz 182 osnovnih šol od Primorske do Prekmurja in Koroške. Kljub zahtevnemu izboru sporeda, ki je obsegal operno glasbeno literaturo, so jo pevci zelo uspešno zapeli ob spremljavi orkestra mariborske opere z dirigentom Simonom Krečičem in s sodelovanjem opernih pevcev Andreje Zakonjšek Krt, Irene Petkove, Martina Sušnika in Jakija Jurgca. Pobudnica Zborovskega buma in koordinatorica celotne prireditve je bila dr. Inge Breznik, svetovalka za glasbo na Zavodu RS za šolstvo, ki ji gre velika zahvala za uspešnost projekta. Operativno pa je bila izvedba prireditve na ramenih sodelavcev Narodnega doma Maribor. Škoda, da ni nastopu mladih pevcev prisluhnilo več Mariborčanov, skoraj obvezno pa bi morala biti na zagotovo največji glasbeni prireditvi slovenskih osnovnih šol prisotna ministrica za šolstvo, ki bo z imenom in priimkom odgovorna za to, če zaradi sprememb zakona, ki jih tako vneto zagovarja, v bodoče Buma ne bo več. Popolnoma nesprejemljiva pa je tudi ignoranca prireditve s strani študentov oddelka za glasbo Pedagoške fakultete v Mariboru, ki jim je delo s pevskimi zbori bodoči kruh, kakorkoli trd že bo.
Če v Mariboru in okolici sodimo o razširjenosti pevske dejavnosti po udeležbi otroških in mladinskih zborov na območnih revijah, lahko rečemo, da je stanje dobro, saj se je letošnjih revij v marcu in maju udeležilo 33 otroških in 25 mladinskih zborov, torej kar 58 zborov z nad 1900 mladimi pevci. To je število, ki razveseljuje in ki demantira nergače, ki trdijo, da se v naših osnovnih šolah ne poje več! Kvaliteta petja zborov je bila različna – od dvomljive do zelo visoke. Najboljši zbori jo kar pogosto potrjujejo na domačih in tujih tekmovanjih, tudi z zlatimi priznanji.
Kaj se lahko zgodi z osnovnošolskimi zbori
Zakaj navajam vse te podatke? Zato, da je vsaj v grobem prikazana množičnost mladinskega zborovskega petja na naših osnovnih šolah in da opozorimo na javno razpravo o zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o osnovni šoli, ki se izteka s koncem tega meseca. V tem zakonu je predlagana sprememba z dodanim 20. b-členom, ki pravi, da "šola za učence organizira VSAJ en pevski zbor". Zakaj se s tako spremembo ni mogoče strinjati? Razlogov je veliko, med njimi: organizirati "vsaj en pevski zbor" pomeni, da bodo vodstva šol našla pokritje v zakonu, tudi če ne bodo organizirala niti enega zbora! Dovolj izgovorov bodo našla za tako ravnanje. Doslej je bilo priporočilo, ki pa je vodstva šol obvezovalo: šola naj ima dva zbora, in tega so se šole v veliki večini držale. Iz izkušenj predvidevam, da bodo zaradi tega "vsaj" organizirale zbor, ki zahteva najmanj organizacije, npr. tretjih, četrtih in petih razredov (majhen razpon v letih otrok teh razredov, enako število dnevnih ur pouka …).
Predlagatelj (ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport) je spregledal nekaj najosnovnejših temeljev, ki jih razvijajo učenci s petjem v pevskih zborih. Med njimi na prvem mestu psihološko-glasbeno razvojne vidike (razvoj osnovnih in višjih glasbenih sposobnosti in spretnosti, pozornost, koncentracija, samodisciplina, delovne navade idr.); pozabili so, da si mladi pevci z lastno aktivnostjo oblikujejo kriterije za estetsko vrednotenje vseh vrst in zvrsti umetnosti; pozabili, da je petje v pevskem zboru kulturna dejavnost in da se učenci s tem od otroštva navajajo na aktivno sodelovanje ali vsaj intenzivno spremljanje zborov v svojih okoljih. Tožimo, da je vedno manj pripravljenosti ljudi za sodelovanje v naših kulturno-umetniških društvih. Pri tem pa jim z dejanji, kakršne predlaga trenutna šolska politika, režemo korenine.
Predlagana sprememba bo imela posledice tudi v zaposlovanju diplomiranih glasbenih pedagogov. Na manjših osnovnih šolah že doslej, ko so se jim štele v učno obveznost tudi ure dela s pevskimi zbori, te obveznosti niso dosegali in so morali učiti še predmete, za katere nimajo kvalifikacij, ali učiti na dveh šolah. Marsikatera šola bo s to spremembo glasbenega pedagoga tudi izgubila. Tolažba politikov, da lahko glasbo poučuje vsak učitelj z diplomo, je nestrokovna, škodljiva, saj tudi kovač ne more izdelovati čevljev, čeprav oba s čevljarjem uporabljata kladivo. No, v naši državi bi bilo najbrž možno celo to. Zelo dobrodošlo bi bilo po zgledu drugih predmetnih področij tudi, če bi osnovnošolski glasbeni pedagogi imeli svoje društvo, ki bi laže zastopalo njihove interese kot vsak posameznik.
Zato z vso resnostjo protestiram proti nameravani uzakonitvi spremembe na področju mladinskega zborovskega petja, ki bo imela zelo daljnosežne in usodne posledice za mladinsko zborovsko petje in celotno slovensko zborovsko kulturo. Naj ta protest sklenem z mislijo spoštovanega akademika, skladatelja Lojzeta Lebiča: "Če preteklost zaradi malomarnosti sodobnikov odmre, vrže smrtne sence na prihodnost."
