Italijanka in Slovenec: Prvi par, ki je osvojil vse osemtisočake sveta

Prvi par, prvi Slovenec in tretja ženska na svetu, ki sta osvojila vseh štirinajst osemtisočakov. "Prvi z dvema umetnima kolkoma," igro v šali nadaljuje moški del para, 55-letni Roman Benet, ko ga na italijanski dan republike obiščemo v njegovi športni trgovini v Trbižu. Njegova življenjska sopotnica in soplezalka, 55-letna Italijanka Nives Meroi, je tisti dan zaradi materine bolezni odhitela v Videm in na nekaj vprašanj odgovorila kasneje. Benet in Meroieva sta svoj cilj izpolnila pred dobrim mesecem, ko sta stopila še na zadnjega izmed osemtisočakov, na Anapurno. Njuna bera je pravzaprav še večja, saj sta skupaj osvojila še petnajstega "osemtisočaka", ko sta pred osmimi leti morala prekiniti alpinistično kariero in se spopasti z Romanovo boleznijo. Ta je bil najtežji, pravi Nives Meroi. Dotlej je bila na dobri poti, da postane prva ženska na svetu, ki bi stala na vseh najvišjih vrhovih planeta.

Na višini, kjer letijo avioni

Po vrnitvi s Himalaje sta tokrat prvi teden malo počivala, potem pa že zakoračila v okoliške hribe. Je le tako vreme, da ne gre, da bi ostajala za štirimi stenami. V vertikalo sta se podala v plezališču na avstrijski strani, kasneje pa predavala v Beljaku na plezalnem maratonu, kjer so se vsi udeleženci vrnili v osemdeseta leta prejšnjega stoletja. Takšne so obveznosti skromnega para, potem ko sta dosegla skoraj nepredstavljivo. "Na začetku si nisva zadala cilja, da preplezava vse osemtisočake. Imela pa sva sanje, te so bile en krog in ta se je sedaj zaključil. Ko sva pričela, nisva veliko predvidevala, ugibala, ko pa sva se približevala vsem osemtisočakom, pa je bilo videti vedno bolj realno, da nama bo uspelo. Nisva profesionalna alpinista, zato ne moreva narediti načrtov za več let vnaprej," razlaga Benet, da sta se vedno sproti odločila, kaj bosta v alpinističnem smislu počela tisto leto.

Višinski turisti in dva tisoč metrov nižji Everest

Plezanje v alpskem slogu, kot pleza italijansko-slovenska naveza, pomeni plezanje brez dodatnega kisika in brez višinskih nosačev. "To je pomembno. Goro moraš preplezati, ne da te nekdo potiska ali vleče, kot je zdaj v navadi. Kisik tudi 'zmanjša' višino, to pa je odvisno od denarja, ki ga imaš. Bolj kot odpreš denarnico, več kisika imaš na razpolago. Tako lahko Everest s pomočjo kisika nekdo, ki ima veliko denarja, spremeni v goro, ki je 'nižja' od sedem tisoč metrov. V tem primeru ne moreš reči, da si bil na Everestu. Eni pa hodijo tja, pa mogoče ne bi uspeli brez pomoči kisika priti niti na Mont Blanc." Takim Benet pravi višinski turisti. Večina od njih ne čuti prave ljubezni do gora, ampak jih zanima samo cilj, pa še to le zato, da lahko potem povedo, da so bili na neki visoki gori. Bodisi začnejo z goro Čo Oju ali pa je Everest njihova edina točka v življenju, ne plezajo ne prej, ne kasneje. "To je za alpinista žalostno. Alpinizem je malo več od tega. Je pa res, da je za Nepal to edini način, da v državo pride denar. Mi tam zapravimo veliko denarja, a zelo malo v primerjavi s tem, kar v Nepalu pustijo komercialne odprave. In to je za državo in za ljudi tam edina možnost življenja."

Dvakrat so mu presadili kostni mozeg

Že omenjena Kangčendzenga je bila tista, kjer je Benet začutil slabost in to, da res ne zmore več naprej. "Za naju je bila zmeraj najpomembnejša varnost naveze. Naju in prijateljev, če so bili z nama. Tudi če je zbolel kateri od njih, sva se kdaj vrnila, nikoli nisva podvomila in sva takoj končala podvig. Tokrat sem bil jaz tisti. Z Nives se dobro poznava, vedela sva, da ne gre za edem, vseeno pa je bilo čudno. Tako zelo utrujen sem bil. Poklical sem prijatelja zdravnika in mu razložil, kako je na stvari. Je rekel, da je morda le kakšna anemija. Nisem mislil, da je kaj slabšega. Nives sem predlagal, naj gre naprej, jaz pa bi jo počakal v taboru. Proti vrhu so šle še druge naveze, zato ne bi bila sama. Prav tako je sama sposobna plezati do vrha. A ona je bila malo bolj brihtna od mene in se je odločila, da greva nazaj. Če bi ostala še en dan, bi se moje zdravstveno stanje tako poslabšalo, da ne vem, če bi še imel moči za sestop. Že tako je bilo zelo težko sestopiti. Zelo hitro je šlo."
Po vrnitvi v Italijo je šel na pregled krvi. "Vedel sem, da je nekaj slabega, ampak sem mislil, da je anemija. Nekaj, za kar lahko vzameš tableto in se kmalu popravi. Še ko sva hodila iz baznega tabora, trajalo je štiri dni, 700 metrov gor, 700 metrov dol, se je pot pred mano prav premikala. Tako slabo sem videl. A v Katmanduju, kjer sva čakala na letalo, se je stanje malo izboljšalo. Ko so mi doma vzeli kri, so me poklicali v bolnišnico in prva dva meseca nisem šel več domov. Naredili so mi kostno biopsijo. Ko so mi povedali, da ni levkemija, sem si oddahnil, šele kasneje pa ugotovil, da je moja bolezen veliko slabša," o aplaziji kostnega mozga spregovori Benet. Kostni mozeg so mu presajali dvakrat od istega darovalca, kar je bil prvi tovrstni svetovni poskus. Običajno presadijo le enkrat, potem poskusijo z drugim darovalcem, a ker je bil Benet v tako slabem stanju, se je precej mudilo. Po drugem poskusu se je po enem tednu zbudil prerojen.

Novo življenje, novi projekti, nove sanje

"Ko sem ozdravel, sem pozabil na vse, kar je bilo. Vsi me sprašujejo o bolezni, kakšna zdravila so mi dajali, terapije, o tem ničesar več ne vem. Kot da bi govorili o tretji osebi. To sem rad hitro pozabil. Dve, tri leta so bila zelo težka in pravim, da mi je bolezen ukradla del življenja, ne želim pa, da mi celega, zato na to nočem več misliti. Ker sem ugotovil, da spet dobro delujem na višini in da lahko plezam, se je začelo novo življenje, novi projekti, nove sanje."

Drugi medeni tedni na K2

Kangčendzenga je bila zelo tehnična gora, najtežja poleg K2. "Ko sva šla na K2, je bilo zelo dolgo slabo vreme. Tam so bile še druge odprave, a nihče ni šel višje kot do 6500 metrov, do koder so opremili goro. Vsi so se umikali v bazni tabor. Midva pa sva rekla, da greva gor in vidiva, do kod bova prišla. Bilo je zelo lepo, ker ni bilo nikjer fiksnih vrvi in sva bila sama na celi gori. Tudi vreme je bilo na vrhu potem idealno, ni bilo vetra, bilo je idilično. Bilo je kakih minus trideset, ampak če ni vetra in če si dobro oblečen, ni slabo. Nives je rekla, da je K2 najin, ker sva bila sama na njem. Se nama je zdelo, kot da sva na drugih medenih tednih. Saj niti običajno na taki gori ni veliko ljudi, vseeno pa so višinski nosači, tisti, ki opremljajo smeri ... Tokrat pa sva bila čisto sama in je bilo nekaj čisto posebnega," razlaga Benet, podobno je bilo tudi na zadnjih tisoč metrih na Kangčendzengi.

Vrh je le polovica odprave

Alpinisti najpogosteje slišijo vprašanje, zakaj jih vleče v ta svet. "Ne vem, ker se mi 'dopade'. Lepo je biti v gorah," odgovarja Benet. Nives Meroi pa kasneje pisno odgovori: "Živela sem obdana z gorami, zato se mi zdi, da je bil za mlado dekle to naraven korak. Začela sem iz radovednosti, da vidim svet od zgoraj, novo perspektivo. Danes mi gore in tudi narava polnijo baterije in predstavljajo vir energije." Benet dodaja, da se je z alpinizmom za današnje čase začel ukvarjati relativno pozno. Danes lahko s športnim plezanjem začnejo že otroci, takrat pa tega ni bilo. "Naša hiša stoji med gorami, samo odpreš vrata in lahko greš v hribe. In smo že od majhnega šli pogledat, kaj je zgoraj. To je prišlo samo. Radovednost. S plezanjem pa sem se začel ukvarjati okoli 18. leta, ko sem šel prvič v Južno Ameriko in sem ugotovil, da je lepo plezanje, skupaj s tem pa tudi potovanje. Vrh je 50 odstotkov odprave, tako zame kot za Nives pa je pomembno tudi potovanje, pot proti gori. Danes to ni več toliko v modi. Če imaš denar, poletiš proti baznemu taboru s helikopterjem. A s tem si izgubil eno najlepših strani odprave, ko spoznaš ljudi, greš po vaseh. To je pomembno. Brez tega, da bi bila samo 'plezarija', mogoče z Nives ne bi šla toliko okoli po svetu."

Moški hočejo domov

Prvi par na svetu, ki je skupaj stal na vseh osemtisočakih, se ni spoznal v gorah, temveč v šoli v Vidmu, kjer je Benet slišal, 'da ena punca pleza'. "Ona je po svoje že hodila resno v gore, jaz sem bil bolj divji. Ona me je naučila, kako se naredi vozel, kako se navežeš, jaz tega nisem znal. Najprej sva bila plezalna naveza, potem šele par." In katero razmerje je bilo težje vzdrževati - plezalno navezo ali zakon? V obeh primerih je bilo podobno, odgovarja Benet. "V alpinističnem smislu tudi nobena moška naveza ni tako dolgo zdržala. Midva sva imela dvojno delo in včasih sva morala delati na obeh straneh, zasebni in plezalni hkrati. Ni zmeraj vse tako lahko, se tudi prepirava na odpravah. Dinamika na odpravi in doma je ista," se iskreno nasmeje sogovornik. Ljubezen do gora, potovanja in način življenja je tisto, kar ju drži skupaj. Treba se je tudi potruditi. "Nič ne pride samo od sebe. Marsičesa se naučiš. Gore ti dajo to možnost, da postaneš bolj širok. Če bi se vsak zaprl v svoj kotiček, tudi kot par ne bi delovala."
Kot je nakazal Benet, sta se med odpravo tudi kdaj skregala. "Nives me vedno zmerja," si je Roman lahko privoščil šalo, ko je ni bilo zraven. On je bolj "kreativen", ona bolj "avstro-ogrsko" urejena. Četudi sta si zelo različna, sta v plezanju precej složna, v ključnih trenutkih razmišljata podobno. "Med plezanjem vidim Nives kot soplezalko, ne kot žensko ali moškega. Prednost imava, da se kot par dobro poznava in da pri odločitvah ne potrebujeva veliko razprave. Jaz se zanesem nanjo, ona name. Tako lahko plezava vsak po svoje, dokler je mogoče. Vem, do kod lahko pride ona, kaj zmore, zato lahko v tistem trenutku mislim samo nase. Nisem njen šerpa, imam dovolj prtljage že sam. Mislim samo na to, kar sam delam v tistem trenutku. Sva pa ves čas pozorna drug na drugega."

Izkušenj ne dobiš iz knjig

Se jima zdi alpinizem ekstremen šport? "Če boste poskušali prestopiti mejo, tisto, kar zmoreš, je. Sama raje hodim blizu svoje meje, korak za korakom, in jo šele potem poskušam premakniti malo dlje," svetuje Meroieva. "Odvisno, kako gledaš. Zdaj je v modi delati take stvari, ko nekateri res tvegajo življenje brez potrebe. V alpinizmu mogoče ni več tako, so pa v modi base jumpi in podobne reči, kjer ne vem, koliko si varen. Nekateri preveč tvegajo in tudi v alpinizmu so ekstremi, če greš čez svoje zmožnosti. Zame alpinizem ni ekstremen. Delam to, kar mislim, da je treba, kar sem zmožen in kar čutim. Zame je alpinizem prosti čas, uživanje."
Če to ni ekstremen šport, pa je včasih mogoče slišati, da je egoističen. V njunem primeru je nekoliko drugače, ko gresta na odpravo od doma oba in nikogar ne puščata samega. "Včasih sprašujejo, zakaj nimava otrok. Tako je naneslo. Nives pravi, da je bila enkrat premlada, zdaj je prestara, vmes pa ne ve, kaj se je zgodilo. Moškemu je v alpinizmu lažje. Na zadnjem vzponu sva bila v baznem taboru z dvema Špancema in dvema Čilencema. Eden od Čilencev je imel 27 let in ima že tri otroke. Kdo je ostal doma? Žena s tremi otroki. Nikoli nisem mislil, da bi bilo prav, da Nives ostane doma. Odločitev, da ne bova imela otrok, ni bila zavestna, kar zgodilo se je. Če bi jih imela ... Ne vem, kako je za žensko doma pustiti otroke. Moškemu je lažje, moški težke naloge prepusti drugim."
Doslej sta se vedno varno vrnila z odprav. Imata občutek, da ju kdo varuje? Nobeden od njiju ni veren, imata pa občutek, da "nekaj je". "Gora je za budiste bog, in tudi če v to ne verjameš, se tako visoko počutiš, kot da bi šel v eno cerkev pri nas. Veš, da greš v en kraj, ki ni tvoj, ti pa nekdo dovoli, da greš gor. V baznem taboru lama vpraša za dovoljenje boga gore, če lahko greš gor, in samo takrat, ko dovoli, se lahko vzpneš proti gori. Mogoče to vsaj psihično pomaga."