V zgodnjih časih hiphopa so bili nekateri trdno prepričani, da je ta glasbeni žanr, ki so ga imenovali tudi pornografska opolzkost, zgolj muha enodnevnica. In kako so se motili, saj je ta vrsta glasbe kmalu začela postajati bolj in bolj sprejeta tudi v mainstreamovskih krogih. Kot odziv na njeno vse večjo priljubljenost so jo številni, od staršev, politikov do predstavnikov skupnosti, kritizirali in jo poskušali zatreti.
Zgodba o hiphopu je zgodba o uporništvu, poskusih cenzure in umetniški uveljavitvi.
Rap naleti na uspeh in na odpor
Korenine rapa segajo v Bronx v zgodnja 70. leta prejšnjega stoletja. Sprva rap glasba, osredotočena na pripovedovanje zgodb v rimah, ni imela velike vloge. Namesto tega so hiphop kulturo sestavljali štirje tradicionalni elementi: didžejanje (DJ), grafiti kot umetnost, breakdance in emsijanje (MC) oziroma rapanje.
Tako kot pripovedi sužnjev je tudi rap glasba dala avtentičen in anonimen glas skupnosti brez glasu
Cipe, droge in sovraštvo do policistov
Istočasno je afriška Američanka in politična aktivistka C. Delores Tucker postala najbolj neposredna kritičarka tega glasbenega žanra. "Kaj bi rekel dr. King o raperjih, ki temnopolte ženske imenujejo psice in cipe," se je spraševala leta 1996. "O raperjih, ki poveličujejo nasilneže, preprodajalce droge in posiljevalce? Kakšen vzor dajejo mladim, ki živijo v getu?"
Nekajkrat so poskušala posredovati tudi sodišča. Okrožno sodišče na Floridi je razsodilo, da je album Luthera Campbella in skupine 2 Live Crew iz leta 1989 z naslovom As Nasty as They Wanna Be v pravnem smislu obscen, zaradi česar ga trgovine v Floridi niso smele prodajati. Člane skupine 2 Live Crew so kasneje aretirali zaradi izvajanja pesmi z albuma, enaka usoda pa je čakala prodajalce, ki so še vedno prodajali njihove plošče. Pritožbeno sodišče je nato razsodbo zavrnilo na podlagi kršenja pravice do svobode govora.
Nevidna TV-postaja za črnce
Zaradi senzacionalističnih polemik so kritiki rap hitro označili za nihilistično zvrst glasbe, ki opeva sovraštvo do žensk in nasilje. Pogosto so spregledali, kako je bila ta glasba sprejeta pri marginalizirani in odtujeni mladini iz revnih četrti, saj je opisovala njihovo življenje natančneje kot kateri koli drugi medij. Chuck D iz skupine Public Enemy je rap označil za nevidno TV-postajo, ki je črnska Amerika nikoli ni imela. Kongresnica Maxine Walters iz Los Angelesa je bila ena redkih politikov, ki je prepoznala vpliv rapa. Leta 1994 je stopila v bran rapu z naslednjimi besedami: “Neumna napaka bi bila, če bi te pesnike označili za vzrok težav, ki jih ima Amerika. To so naši otroci in izumili so nov umetniški način opisovanja svojih bolečin, strahov in frustracij zaradi nas odraslih.”
Isto leto je znanstvenica ameriških študij Tricia Rose objavila študijo hiphop kulture z naslovom Black Noise. Kot prva profesorica je raziskala kompleksnost in pozitiven vpliv tega glasbenega žanra. Priljubljenost rapa med Američani je medtem naraščala. V 90. letih je rap postal najbolj priljubljen žanr na Billboardovi lestvici Vročih 100, a kljub temu so nekatera tradicionalna glasbena prizorišča rap sprejela le z obotavljanjem.
Rap dobi zaveznika v Beli hiši
Danes vlada podobna dinamika. Policijsko nasilje je še vedno pogosta tema rap glasbe, tudi glasbe Kendricka Lamarja, kot na primer v njegovi pesmi Alright. Tudi število kritik se ni zmanjšalo. Leta 2015 je voditelj novic Fox News Geraldo Rivera kritiziral pesem Alright in dodal, da je hiphop v zadnjih letih mladim Afroameričanom povzročil več škode kot rasizem. Lamar se je na kritiko odzval z naslednjimi besedami: “Hiphop ne predstavlja problema, predstavlja ga naša realnost.”
Kljub stalnemu kritiziranju je hiphop postajal vse bolj priznan tudi na drugih podelitvah nagrad. Raper Eminem in skupina Three 6 Mafia sta osvojila še oskarje. Hiphop umetniki so prišli tudi v Rock and Roll Hišo slavnih, kot zadnji se ji je pridružil Tupac. Leta 2017 je kot prvi hiphop umetnik Kennedyjevo nagrado prejel raper in igralec LL Cool J.
