Vida Božičko Štajnberger
Najbolje je po njej potovati z avtodomom, saj so kampi za vsakim vogalom in so pogosto tudi brezplačni. Ljubitelji velikih mest naj se raje ustavijo v Avstraliji, za tiste, ki iščejo divjo naravo, pohode in adrenalin, pa bo to ena boljših destinacij. Dva otoka ponujata izjemno pestrost. Na jugu fjordi, deževje, divje Tasmanovo morje, gozdni pingvini in gorske papige, vmes prostrani gozdovi z drevesnimi praprotmi, kjer se skriva redka ptica kivi, pa gorovje, ki mu domačini pravijo Južne Alpe. Prostrane plaže, velika jezera, večdnevne pohodne poti brez telefonskega signala, maorska zapuščina, na severu Severnega otoka pa dalmatinski duh s toplimi poletji, vinogradi in celo hrvaščino kot uradnim jezikom. Tja so namreč prvi pripluli pomorščaki s Korčule.
Nova Zelandija je otoška država. Povsod jo obdaja ocean, zato do plaže nikoli ni daleč. Domačini živijo z vodo in ob vodi. Priljubljene dejavnosti so jadranje, srfanje, ribarjenje. Voda sicer nikoli ni pretirano topla, a za pogumne kivije (kot pravijo domačinom) to ni težava. Po službi ali kar med njo so zato plaže pogosto tudi prostor druženja in sprostitve.
Fiordland je pokrajina na skrajnem jugu Južnega otoka. Tukaj pade ogromno dežja. Med fjordi se pretaka divje Tasmansko morje, okrog pa se dvigujejo več kot tisoč metrov visoki vrhovi. Milford Sound je ena bolj priljubljenih lokacij. Tukaj večino časa divjajo hude nevihte in z ladjo se lahko odpeljete na ogled te divje narave. Takoj po nevihti oživijo številni slapovi, na skale pridejo tjulnji in iz morja skačejo delfini. Precej odmaknjen del države, kamor je mogoče le po eni cesti, pozimi pa je ta pogosto zaprta. Signala ni, prva trgovina pa je oddaljena dve uri vožnje.
Nova Zelandija veliko ponuja tudi ljubiteljem adrenalina. Julija in avgusta je ponekod odprta smučarska sezona, po rekah ponujajo vožnje s kajaki pa helikopterske polete nad ledeniki in skoke s padalom. Največji ekstremisti radi obiščejo mesto Queenstown na Južnem otoku, kjer je možno skočiti s skoraj vsakega mostu. To je namreč zibelka bungee jumpinga. Šport sicer izvira z otoka Vanuatu, kjer otočani (z ovijalkami okoli gležnjev) v vsakoletnem ritualu skačejo s 35-metrskega stolpa, da bi tako pomirili bogove in zagotovili dobro žetev. Dva novozelandska podjetnika sta posvojila idejo, le da sta ovijalke zamenjala z gumijastimi vrvmi in tako ustvarila prvi komercialni bungee jumping na svetu.
Zelena je v novozelandskih gozdovih še bolj zelena kot drugod. Sploh na Južnem otoku je precej dežja, zato je rastlinstvo res bogato. V gozdu te spremlja večglasno petje ptic, veliko pestre podrasti, ogromnih dreves, tudi zelo starih kaurijev, najstarejši šteje več kot 2000 let. Precej značilne so tudi praproti različnih vrst. Poseben zaščitni znak Nove Zelandije so drevesne praproti, ki so na daleč videti kot palme, ko prideš bliže, pa vidiš, da so njihovi listi v resnici praprot.
Namakanje v vodi na Novi Zelandiji ni preveč priljubljeno. Okrog in okrog je namreč ocean in temperature nikoli niso visoke. V vodo se tako odpravijo le najpogumnejši ali srfarji v neoprenu. A na polotoku Coromandel je vseeno nekoliko bolj toplo. Tam najdete tudi prav posebno plažo z imenom Hot Water Beach, kjer je pod peskom mogoče najti vroče izvire vode. Treba je vzeti lopatko, izkopati luknjo in si ustvariti svoj bazenček. Uživanje je zagotovljeno, a le do trenutka, ko iz morja trešči močnejši val in bazenček zalije.
Na skrajnem severu Severnega otoka, v pokrajini Northland, popotnike preseneti trojezična tabla dobrodošlice. V angleščini, maorščini in hrvaščini, ki je tam prav tako uradni jezik. V mestu Kaitaia živi velik del maorskega prebivalstva, pa tudi potomci hrvaških priseljencev. Na skrajni sever so namreč kot eni prvih osvajalcev prihajali prav Hrvatje, kasneje so tu ostajali in delali v rudnikih, dokler ni angleška krona omejila njihovega priseljevanja. Danes tukaj živijo njihovi potomci, a stik s hrvaščino so po večini izgubili. Vseeno je v Kaitaii hrvaški muzej, v njem je predstavljena dalmatinska skupnost z Nove Zelandije.
Po obeh otokih vodi ogromno pohodniških poti, nekatere terjajo več dni, vmes pa je mogoče kampirati ali prespati v kateri od koč. Poti so raznolike in vodijo mimo jezer, slapov, po visokogorju, ob plažah in skozi gozdove. Ena priljubljenih je Tongariro Alpine Crossing. Ponuja vzpon na vrh vulkanskega gorovja, vmes pa hodimo tudi mimo jezer. Pohodniška pot je priljubljena tudi zato, ker so na tej lokaciji snemali filmsko uspešnico Gospodar prstanov. Ta gora predstavlja Mt. Doom. Ljubitelji filma radi obiščejo tudi vasico Hobbiton, kjer so prav tako snemali trilogijo.
Ker je na ta otok precej pozno stopila človeška noga, slovi po zelo pestrem živalskem in rastlinskem svetu. Dolgo so tukaj živele samo ptice, zato jih je danes še vedno največ vrst. V gorah domujejo prav posebne zelene gorske papige, v gozdu prebiva tudi redka ptica kivi, ki jo je težko opaziti, saj se prikaže le ponoči. Posebnost so še majhni grebenasti pingvini, ki živijo v gozdovih. Včasih jih je mogoče opaziti, ko se odpravijo do morja. Ko se tukaj nekoliko otopli, v kolonijah odplavajo v hladnejša morja.
