Aljoša Stojič
Čuj, stari, kaj misliš, koliko "žabarov" bi prišlo na Anfield po sedmici v Ljudskem vrtu (ljubkovalno poimenovani 7 up po pijači), je bil nekakšna nevidna rdeča nit, ki je povezovala navijače vijoličastih na množičnem nogometnem romanju, kakršnega slovenski klubski nogomet ne pomni. In odgovor? "Približno dvajset ..." No, Mariborčanov je bilo, kot najbrž veste, krepko čez dva tisoč. NK Maribor je sporočil, da je prodal 2416 vstopnic za mariborski sektor na kultnem stadionu LFC, a nekatere so ostale nerazdevičene. Vsaj za dva zanesljivo vem, ki sta vstopnici le kupila, pa si tekme nista ogledala - nekoliko preglasna navijača, ki ju je policija pridržala takoj po pristanku na letališču Johna Lennona.
Moj dragi Albert
"Bravo, super navijači ste!" je k naši skupinici pred tekmo pristopil starejši možak z Liverpoolovimi insignijami in značilnim pivskim trebuhom, kakršnega imajo veterani vojne za boljši nogometni jutri. Žena mu je zvesto prikimavala, on pa je že iz žepa povlekel klubski znački in jo pripel na vijoličasto jopico naše najmlajše navijačice. "Pridite še kaj," je v lokalu Arkles ("Enemu izmed dveh, ki ju na Anfield Roadu morate obiskati, drugi je Albert pub," nas je usmeril Boris Seidl, navijaški zastopnik Redsov za Štajersko) izzvenelo bolj kot zbogom in ne kot na svidenje. Kajti težko se bo Liverpool v tej strašni angleški ligi stalno uvrščal v ligo prvakov, še težje bo Mariboru, ko bodo v novi evropski sezoni uvedli bolj selekcioniran dostop do nogometnega raja. Na koncu se je izkazal žreb, po katerem so bili ronaldovci, messijevci in neymarovci razočarani, za najboljšega možnega. Ker Anfield je magnet, ki vleče najbolj - usodno. Drugače si ne moremo pojasniti dejstva, da ima mesto, malo večje od Ljubljane, 85 milijonov pristašev širom sveta, nekaj sto gorečih je doma pod Pohorjem. Tudi zato je bila tokratna vijoličasta armada tako številna in pisana.
Romarji v svetem nogometnem mestu
Šerbec za rdeče in vijoličaste
Uroša Šerbca se boste spomnili (če ste dovolj stari), kako je od veselja skočil na zapisnikarsko mizo, ko so slovenski rokometaši leta 2000 prek Hrvaške (in to sredi Hrvaške!) skočili v olimpijski Sydney. Zdaj je pomočnik reprezentančega trenerja Veselina Vujovića in velik navijač Liverpoola. Z njim smo potovali skupaj s čarterjem, ki je v sredo zjutraj z letališča Edvarda Rusjana v mesto Beatlov zanesel 189 navijačev. Redko videna scena v boeingu poljske družbe Enter - nabito polno letalo, na katerem bi se še za vžigalico komaj našel prostor. "Šele tretjič grem na Anfield, ker sem s športom še vedno preveč zaseden. Ta enodnevna varianta s poletom na dan tekme je zame idealna. Sicer sem gledal Liverpool že leta 2003 v Ljubljani, ko je Tonči Žlogar zadel za 1:1. Spomnim se, da je izenačil Michael Owen in da sem bil takrat prvič in zadnjič na stadionu za Bežigradom, ki je že takrat dobesedno razpadal," je obujal spomine nekdanji reprezentančni kapetan, ki si je tekmo Maribor - Liverpool ogledal z ženo Alenko. Športnik po duši je bil pred dvobojem optimističen: "Zakaj pa ne 1:1? To, kar počne Maribor, je ne glede na rezultat fenomenalno in preostanku Evrope težko razumljivo. Vse čestitke fantom!"
Dabanovič ni zadel
Neverjetno, kako hitro se celijo rane. V dolgi vrsti pred vhodom na tribuno smo srečali Mladena Dabanoviča, bivšega reprezentančnega vratarja, ki je na zabavo prišel z družino: "Zmagali bomo! Sem na britanski stavnici William Hill položil pet evrov na zmago Maribora, ker je kvota 1:40, haha. Že to, da smo danes vsi skupaj tu, je velik športni praznik." Dvesto evrov ni zaslužil, je pa izkazal pogum, ki so se ga navzeli vsi mariborski navijači (škoda, da se ga niso v celoti nalezli še nogometaši). Sploh po polčasu brez zadetkov so apetiti nekoliko porasli, a tudi po treh žogah v Handanovićevi mreži med navijači ni bilo čutiti nobenega razočaranja.
"To je to, kar sem si od nekdaj želel. Doživel sem sveto nogometno mesto. Morda Liverpoola ne bom imel več priložnosti obiskati. Da pa so redsi za razred boljši, smo itak vedeli. Upali pa smo, ker upanje umre zadnje. Pa še preglasili smo domače navijače, ki razen uvodnih taktov himne You'll Never Walk Alone niso kaj prida trošili svojih glasilk," je bil kljub vsemu dobre volje Milan iz mariborske računalniške firme, ki je hitro izračunal, da se mu zaradi vzdušja in enkratnega doživetja splača poleteti z Eurovalovim čarterjem. Skupina se je vrnila domov takoj po tekmi, okoli četrte ure zjutraj, ko je bilo treba še zadnjič nekoliko potrpeti v vrsti in domačim policistom podati osebne dokumente v pregled - kaj hočemo, migracije, tudi navijaške, je očitno treba strogo nadzorovati. Nekaj minut zatem so pristali še igralci in vodstvo NK Maribor, v drugo jim je polet minil brez zapletov.
Plima in opeka
Sreda v Liverpoolu je bila polna pozitivnih čustev in odobravanj. Viole so skupaj s Tavaresovo Leticio (in njunimi številnimi otroci) ploskale nogometašem Maribora, angleški navijači so z aplavzom nagradili vijoličaste, na koncu pa so refren Hey Jude popevali samo gostujoči navijači. Tudi srce parajoči Help bi bil pravšen za zaključek imenitnega nogometnega večera v mestu, v katerem izstopajo - če udarimo na prvo žogo - Beatli, redsi, plimovanje (več kot deset metrov razlike med plimo in oseko), oranžno-rdeče opečnate delavske hiše ("Zdaj šele sem videl, da mi v Sloveniji živimo v marmeladi," je bil osupel Radovljičan Matjaž, ki mu raje ne omenjajte zelene barve) in vijoličaste kante za smeti ("Pa jih menda niso prebarvali samo zaradi nas?"). Vsega tega ne bi spoznali od blizu, če ne bi bilo uspehov NK Maribor.
Mi smo Maribor!
In če se vrnemo na začetek romantične nogometne zgodbe. Obstajajo samo eni navijači na svetu, ki so po desetih komadih zadovoljni, pevsko in pivsko razpoloženi in v veri absolutno neomajni: "Zdaj pa z vsemi silami nad Olimpijo, v pokalu in prvenstvu!"
"Tota ekipa je čisto nora, tota ekipa je iz Maribora," je v noč odmevalo še dolgo potem, ko so si potešeni Liverpoolčani v tesnih hiškah navili budilke in sladko zaspali. Resnici na ljubo, še bolj "nori" so navijači s to brezmejno vijoličasto ljubeznijo, ki jo širijo po evropskih meridianih. Da o iznajdljivosti niti ne govorimo, dva tisoč kilometrov je bilo do tja v eno smer, poti do Anfielda pa brezštevilne - z letali so vandrali iz Budimpešte, Milana, Gradca, Benetk, Prage, Maribora ... In bodo zagotovo še kam šli, ko bo Maribor četrtič v ligi prvakov. Najprej pa na Rdeči trg, da si bodo še Rusi zapomnili "Mi smo Maribor!"
