Govor je o "pantoflu" (copatu), modelu Champion 250, ki je 1949 začel pot mikro avtomobilov, med katerimi sta bila potem BMW isetta in meserschmitt KR200.
Zgodba se začne z možakarjem po imenu Hermann Holbein. Rodil se je leta 1910 v Ulmu in je oče prvega nemškega serijskega mikro avtomobila. Odraščal je v družini, ki je bila del avtomobilskega posla od 1909. Po vojni sta se z ženo preselila v Herrlingen pri Ulmu, kjer je Holbein odprl svojo avtomobilsko delavnico. Tam je iz ostankov starega BMW-ja začel delati dirkalni avto in z njim je leta 1946 zmagal na dirki v Eggbergu – avto je dobil ime Modra ptica iz Ulma.
Dirka v Eggbergu je bila prestižna gorska dirka na jugu dežele Baden in eden od najbolj pomembnih povojnih dirkaških dogodkov v Nemčiji. Zmaga na prvi povojni dirki je bila za Holbeina izjemnega pomena. V časih, ko so bili materiali težko dobavljivi, ekonomski resursi pa zelo omejeni, je bil njegov lastni avto pokazatelj, da se s tehničnim znanjem in inovativnim duhom da narediti vse. Zmaga mu je ne le prinesla priznanje in spoštovanje na dirkaški sceni, pač pa mu je tudi odprla pot naprej. Uspeh je pokazal, da je sposoben inženir, in to je bil prvi korak k razvoju njegovega lastnega avtomobila.
Leta 1949 je Holbein v svoji delavnici v Herrlingnu sestavil prvi prototip championa, Ch-1. To je bil majhen in poceni avto, ki je kmalu pritegnil pozornost javnosti. Kljub pomanjkanju materialov in pritožbam sosedov je avto lahko razvil do te mere, da ga je vozil na avtomobilske razstave in prireditve, pri tem pa so ga podpirali velikani kot Bosch, Triumph in Porsche. Prvi prototip je kmalu dobil naslednika, Ch-2, iz katerega je potem nastal serijski 250.
Nenavaden mali avto ni ostal neopažen. Podjetje Benteler iz Bielfelda, ki ga je podpiral Dr. Oetker, je ponudilo Holbeinu, da prenese svojo produkcijo v Paderborn. Dr. August Oetker, ustanovitelj istoimenske prehranske tovarne, je finančno podpiral Bentelerja. Po uspehih s hrano in dodatki za peko je Oetker leta in leta investiral denar v različne panoge. Tako je Benteler lahko Holbeinu ponudil možnost izdelave championa v večjih industrijskih razmerah. Leta 1951 je Holbein proizvodnjo malčka pod Bentelerjem dejansko preselil v Paderborn, a je širitev kmalu privedla do konfliktov z novimi solastniki in na koncu je Holbein zapustil podjetje, ki ga je sam ustvaril. Champione so med letoma 1951 in 1954 licenčno izdelovali tudi v avstrijskem Perlu.
Champion je bil dvosedi roadster, dolg le 2,8 metra in širok 1,36 metra, tehtal je 260 kilogramov in ga je lahko človek spredaj sam dvignil in premaknil. Poganjal ga je 246-kubični zračno hlajeni dvotaktni motor z močjo 6 kW (7 KM) pri 4700 vrtljajih, imel je tristopenjski ročni menjalnik. Pogon in motor sta bila nameščena zadaj, avto pa je dosegel zavidljivih 75 km/h. Motor je izviral s Triumphovega motocikla.
Po odhodu iz Bentelerja je Holbein pristal pri Fiatu, kjer je pomagal pri razvoju legendarnega fiata 500. Na Univerzi v Rimu je za svoje delo prejel častni doktorat, leta 1954 pa se je poslovil od avtomobilske industrije in se preselil k Rheinstahlu. Hermann Holbein je umrl v Ulmu leta 1988 star 78 let. Champion ostaja simbol nemške iznajdljivosti in dosežkov v težkih časih. Od 267 originalnih primerkov obstaja le še eden, ki je na ogled v avtomobilskem muzeju v Engstingnu.
Benteler je seveda še naprej izdeloval avtomobile, sledili so večji modeli, med njimi champion 400 s trdo streho, a to ni bila več originalna zgodba nemškega izumitelja iz Ulma.
