Medtem ko solato sejemo od zelo zgodnje spomladi do konca poletja, jemo jo pa nekje do prvega mraza, sta endivija in radič vrtnini poletja in jeseni, radič pa je zimska zelenjava, čeprav si ga mnogi želijo že v jeseni. Solatna skleda bi bila brez njiju pozimi dokaj pusta, mi pa odvisni od solate s trgovinskih polic. Posebno radiča je na vrtovih vedno manj, saj postajamo že tako razvajeni, da mnogim njegova grenčina ne ustreza več, zato pozimi raje posežejo po vedno manj kvalitetni zelenjavi iz trgovin. Tako endivijo kot letni, glavnati radič raje pridelujmo iz sadik.
Bel list, svinčnik in prst
Raje sadike
Čeprav so slovenski vrtičkarji zelo navezani na direktne setve, tako sejejo tudi endivijo, vseeno svetujem, da si raje vzgojijo ali kupijo sadike. Prednost pridelave endivije s sadikami ima veliko prednosti.
Obe vrtnini sejemo v običajno vročem in suhem delu leta. V vroči zemlji kalita počasi in slabo, mlade, kaleče rastlinice sonce pogosto tudi ožge. Ravno zato je bilo leta 2011 veliko klicev in vprašanj, kaj je narobe z endivijo, da ne kali. Sadike lahko vzgajamo tam, kjer sonce ne pripeka tako močno.
Dež, uši in sosedje
Največji sovražnik endivije je jesensko deževje, takrat začne gniti. Gnitje preprečimo tako, da endivije ne gnojimo posebej, zadošča to, kar je v tleh ostalo od njene predhodnice, da upoštevamo dovolj širok kolobar (dvoletni presledek) in rastline krepimo s pripravki, ki vsebujejo izvlečke morskih alg, aminokisline, rastlinske izvlečke, s česnovimi ekstrakti, vse to dobimo v trgovini. Lahko pa si pripravek naredimo tudi sami, in sicer iz regratovih ali ognjičevih cvetov, skuhamo lahko tudi rmanov, kamilični ali timijanov čaj. V takih vremenskih razmerah, kot so letos, je te pripravke treba uporabljati redno, najmanj enkrat na teden.
Koreninske uši so znak, da smo gnojili preveč, zelo težko se jih znebimo. Uporabimo lahko pripravke in naravnih piretrinov ali oljem drevesa neem, vendar je treba rastline večkrat zliti. Lahko pa si sami naredimo pripravek iz vratiča, pelina ali listov rabarbare. Prvič zalijemo že sadike pred presajanjem, potem pa nadaljujemo vsakih deset dni vsaj trikrat.
Jeseni endivije ne režemo prehitro, saj je z vitamini in minerali bogatejša sveža kor tista, ki jo v časopisni papir zavito hranimo v kleteh. Ob napovedi nizkih temperatur jo prekrijemo z agrokopreno. Res pa je, da jo moramo pospraviti pred radičem. Dobri sosedje endivije so brokoli, cvetača, fižol, grah, kitajski kapus, kolerabica, por in zelje.
Solata za drugo polovico poletja
Radič je med solatnicami verjetno najmanj priljubljen, saj mnoge moti njegova grenčina. V resnici pa so prav te grenčine tisto nekaj posebnega, kar nam ponuja samo radič. Ravno pozimi je posebej zaželen, saj pomaga pri prebavi maščob, uravnoveša izločanje želodčne kisline, ki je danes za mnoge brez zdravil nerešljiva težava; v vsakem primeru pospešuje odvajanje za naše telo škodljivih spojin, vsega tega pa se v pozimi v telesu nabere največ. Če želite pregnati grenčine, ga zalivajte redno, poleti in po potrebi tudi pozimi.
Sorte in njihova imena
Za setev poznih sort radiča je že pozno, zgodnje sorte, to so tiste, ki so označene z nižjo številko, pa še ni. Prav tako šele zdaj sejemo radiče za pridelavo pozimi v rastlinjakih. Zagotovo še sejemo endivijo. Najzgodnejša je escariol rumena (Endivija Bionda a cuore pieno), sledita ji malan in dečja glava, zelo pozna je escariol zelena (E. gruner), a prenese tudi največ mraza. Zelo zanimiva je sorta Eminenc, ki najbolje uspeva tudi v dolgem dnevu.
Čudna imena v oklepaju so zaradi zahtev EU, da je treba na vrečice s semenom v vseh državah pisati izvirna imena. Zato jih boste, žal, lahko kupili samo pod temi imeni. Mnogi se izogibajo kodrolistnim sortam endivije. A po krivici, saj so te odpornejše. Bolje prenesejo tako vročino kot tako vlažne razmere, kakor so letos. Sredica je skoraj vedno mehka in odlične kvalitete. Samo v zelo sušnih poletjih zahteva zalivanje, da nas ne praska po grlu.
Tržaški solatnik
Sorta tržaški solatnik je nekaj posebnega. Za razliko od preostalih prezimnih sort ga lahko sejemo vse od maja naprej. Tako imamo na vrtu vedno svežo, zeleno solato tudi v poletni vročini. Tudi tržaški solatnik sejemo direktno, na stalno mesto. Med vrstami naj bo vsaj 30 centimetrov, v vrsti pa je lahko posejan tako na gosto kakor solata berivka. Pomembno je, da ta radič poleti ves čas režemo, saj so okusni, nekosmati samo mladi listi. Ne porežemo cele gredice naenkrat, ampak samo en del, da se bo tudi postopoma obraščal. Tako bodo mladi listi na voljo vedno, kadar si jih bomo zaželeli. Če nam takrat radič ne diši, maso uporabimo za zastiranje tal okoli kapusnic ali ga kompostiramo. Če pa si želimo zelene solate, ki je zaradi vročine ni na vrtu, nam je solatnik vedno na razpolago. Odlično ga lahko kombiniramo s paradižnikom, taka solata je zelo okusna. Tržaški solatnik tudi prezimi in nas spomladi razveseli še z lepimi rozetami.
Solkanski radič
Podoben v nekaterih, a povsem različen v drugih listnatih značilnostih je naš domač solkanski radič, temno rdeča prezimna sorta. V poletju setve ga lahko režete kakor tržaški solatnik, prav tako prezimi, a spomladi nas razveselijo lepe rdeče "vrtnice". Prav posebna je kvaliteta listov spomladi, so krhki, a ne trdi. Tudi grenijo po večini ne. Skratka spet vidimo, da so naše babice vedele, kaj želijo in kaj iščejo.
Castelfranco
Tretja sorta, ki bi jo izpostavila, pa je castelfranco (Variegata di Castelfranco). To je sicer glavnati, načeloma letni radič, ki pa preživi veliko nizkih temperatur. Sejemo ga lahko vse od junija pa do sredine, celo konca julija. Nikoli ne pogreni. Režemo ga lahko že hitro po prvem mrazu, čeprav še nima povsem izoblikovanih glavic. Je pa sredica že lepo obeljena, listi so nekoliko pegasti. Včasih ga lahko režemo celo zimo, včasih pa ga mraz, posebej, če prihaja izmenično s toplimi valovi vremena, v februarju pokonča.
Termini setev
Radič in endivijo sejemo kot naknadno vrtnino, zanju lahko izberemo prvo ali drugo poljino. Uspevala bo tudi na tretji, če je jo sadimo po nizkem fižolu, bobu ali grahu. Prva poljina je tista, ki smo jeseni gnojili z živinskim gnojem, druga poljina je bila gnojena prejšnje leto. Na prvi mora slediti kakšni bolj požrešni vrtnini, kot sta zgodnji krompir ali zgodnje zelje, na drugi poljini je lahko tudi glavna vrtnina. Običajno takrat pred njo poberemo zgodnjo čebulo, redkvico, tudi solato, čeprav to ni najbolj priporočljivo, pomladi sejan motovilec ali špinačo.
Poleti gredice nikoli ne prekopavamo, samo globoko jo prerahljamo. Na prvi in drugi poljini ne gnojimo, saj je po gnojenju z živalskimi gnojili zanjo dovolj hranil v tleh.
Sadike poleti vedno presajamo tako, da zalijemo najprej jamico, v katero sadimo sadike. Ko pa delo končamo, dobro zalijemo še celo gredo. Sadikam porežemo liste, če so ti že preveliki, raje pa presajamo manjše sadike. Medvrstna razdalja je 40 centimetrov, v vrsti pa lahko sadimo na 30 do 40 centimetrov. Povsem napačne so razlage, da endivijo sadimo blizu skupaj, da se potem sredina lepše obeli; novejše sorte se lepo belijo same. Po presajanju je treba vzdrževati rahlo, odcedno prst, po potrebi zalivati, potem so listi endivije krhki in ne postanejo trdi.
