Pesniška zbirka Zbogom, fašisti je bila v BiH izdana pred leti. Vseeno se zdi, še posebej za Evropo boleče aktualna. Vi se poslavljate od fašista v sebi – je lahko slovo uspešno in dokončno?
"Naslov knjige je zelo političen. V pesmih pa gre za intimno borbo, kako reči zbogom fašistu, ki udarja v meni in razbija v vsakem od nas. Ta fašist pride najbolj do izraza prav v intimnih, osebnih odnosih. Nehal sem verjeti, da se lahko družba spremeni. Morda še vedno verjamem, a pomeniti mora intimno preobrazbo vsakega posameznika. Šele nato lahko pride do resničnih sprememb. Človeštvo se ni naučilo ničesar iz lastne zgodovine. Človek je le uspel prevarati samega sebe. A če zanemarimo tehnološki napredek, je kot da stojimo na mestu.
Ljudje govorijo o vrnitvi fašizma. A Damir Avdić je sijajno dejal, kako se govori, da se je fašizem vrnil, kot da je nekje bil - v resnici pa je bil vseskozi tu, le agregatna stanja je menjal. Če govorimo o političnem fašizmu, je bil nekaj časa v obrambi, a nikoli ni bil do konca izkoreninjen in premagan. Javljal se je, tu in tam, v različnih oblikah. Mnogo ljudi misli, da gre pri fašizmu za gibanje, ki se je začelo v Italiji in ga povezujejo z nacizmom. A danes je fašizem še marsikaj drugega. Ločil se je od svojega izvornega gibanja in spremenil znake. Vsaka diktatura se naslanja na fašizem. Pesmi v knjigi se še najmanj ukvarjajo z dnevno politiko ali s politiko kot tako. Zbirka je politična v tolikšni meri, kot je politična ljubezen. A prepričan sem, da ljubezen je politična, kot tudi intimni medčloveški odnosi. To je zame celo edina politika, na katero bi človek moral in smel pristati. Edina vojna, na katero lahko človek pristane, je vojna, ki jo človek bije sam s seboj."
A kaj se dogaja z družbo? Smo družbena bitja in kot pišete, morali bi paziti drug na drugega.
"Morali bi. Morali bi imeti empatijo, a je te med ljudmi v resnici najmanj. Vse je podrejeno osebnim interesom. Tudi odnosi se v današnji družbi zreducirajo na medosebne interese. Če se interesi ujemajo, potem se ujamemo in strinjamo. Zelo malo pa je zelo temeljnega človeškega prepoznavanja drug drugega na podlagi občutkov, želja, odnosa do sveta in življenja. Malo je topline. Ljudje ... kot bi se robotizirali. Kot da smo postali tovarniški proizvodnji trak. Tako se premikamo in odločamo.
V družbo bi bilo treba vrniti zaupanje. Z vsem tem tekmovanjem, z vsemi interesi se izgubi prav medčloveško zaupanje. Kaj je danes imperativ? Kaj se zahteva, da se dokažemo in uspemo? So zahteve, ki so dejansko nečloveške: nagrabi si bogastvo, bodi slaven.
Kot prvo, to ne moremo doseči vsi. Kot drugo, nobene potrebe ni, da to doseže kdorkoli. Zato bi bilo treba te zahteve zavrniti. Drugače dobimo družbo, v kateri vlada zavist, s tem pa pride do nezaupanja. Nezaupanje ustvarja samoto, v kateri vsak človek dela račune le zase in v lastnem interesu. To je današnja družba. Ob tem da se spet krepi religioznost – v njej ljudje vsak zase iščejo uteho."
Nasilje je še vedno prisotno. Je v poeziji lažje opisovati očitno, vojno nasilje ali normalizirano nasilje sodobnosti?
"Tehnologija vojne se menja. Nemški notranji minister, ki se je ukvarjal z delovanjem skupine Rote Armee Fraktion, že tedaj ni več govoril o tem, da ima opravka z mladimi budalami, ki ne vedo, kaj počno. Dejal je, da postaja terorizem nova oblika vojskovanja. Nasilje je danes povsod. Le spremenilo je obliko. Nihče ni razglasil vojne, a vendar se vojne odvijajo. Nekoč so napovedali vojno, napadli, okupirali, druga stran se je branila in na koncu so podpisali premirje. Danes tega ni.
Nato le še policijsko intervenira. Formalnopravno se vojna ne odvija nikjer. A kaj so potem te intervencije? Le nova oblika terorizma, ki je postal nova oblika vojne – urbani, gverilski boj. Cilj ni odprtje front, ampak ustvarjanje nervoze, psihoze in splošnega občutka negotovosti. Ta danes tako ali tako preveva posameznika. In te transformacije to le še stopnjujejo. Pozabljamo, da je v Franciji izredno stanje – že tri leta. Sedaj je normalno. Amerika je vojne tako ali tako prenesla na zasebnike in iz intervencij umaknila vsako čustveno komponento. Ljudje umirajo, a saj so podpisali pogodbo – ni več niti časti, da se boriš za svojo državo. Vse to so perfidni načini, ki nam želijo ustvariti občutek, da lahko živimo normalno v družbi, kjer ni nasilja, četudi se vojne odvijajo vseskozi. Na koncu so vse enake. Kot je dejal Leonard Cohen: vse so le nadaljevanje vojne med Atenami in Šparto. Milan Kundera je k temu dodal, da je vojna ta, ki je svetovni migrant – premika se med različnimi poldnevniki in zemljepisnimi širinami. Potuje. Lekcij se ne naučimo. In vojna je danes največji poslovni projekt, kar je denimo kar zanima kapitalizem – kako oplajati kapital."
Marko Tomaš bo svoje pesmi v Mariboru predstavil naslednjo sredo, 28. februarja ob 18h v Art clubu & cafeju Wetrinsky.
