"Rok je izjemen človek," zaključi pripoved, kako je potekalo zadnjih nekaj tednov letošnje pomladi Catherine Bohne Selimaj. Američanka, ki živi z možem v dolini reke Valbona, je med vodilnimi borci proti načrtom, da bi na reki zgradili jezove in uničili dolino, življenja in kulturo tamkajšnjih krajev. "To, da je prišel do nas, da je veslal po reki, je za lokalno prebivalstvo pomenilo ogromno," razloži po telefonu ustanoviteljica lokalne organizacije Toka Albania. V okviru akcij, ki so spremljale kajakaše na drugi Balkan Rivers Tour, so na delu reke uspeli organizirati splav, s katerim so po reki lahko potovali tudi lokalni ljudje brez izkušenj v kajakih. "To so revni kraji, a letošnja akcija je spremenila ljudi. Začutili so podporo in priznanje dejstvu, da je reka njihovo življenje. Valbona je velika, mistična reka Albanije, po njej se imenuje dolina, regija, po njej so poimenovani ljudje," opisuje, kako so na kraje vezane legende in poezija ter lokalna identiteta. Po nekaterih ocenah naj bi tretjina vseh naravnih vrst bila endemičnih, značilnih in tipičnih le za to dolino. "Biologi iz tujine so v samo treh dneh, le na severu reke našteli 71 različnih vrst metuljev," našteva Catherine Bohne Selimaj nenavadno in čarobno naravo, polno življenja. Jez predstavlja jasno grožnjo vsemu temu. "Cela dolina bo uničena. Že zdaj dobesedno režejo skozi gozd, drevesa ob rečni strugi lomijo in čistijo. Gre za masovno uničenje," pripoveduje o procesih, ki so se začeli lani septembra in spravili lokalno prebivalstvo v še globlje skrbi in depresijo. "Časa imamo morda največ mesec ali dva, da to ustavimo, zato je pozornost, ki jo je uspelo Roku usmeriti na naš boj tako pomembna," razloži varuhinja okolja in reke, ki ji pomeni dom.
Svoboda, da nekaj narediš, kot želiš
Nekdanji olimpijski športnik v veslanju opisuje svoj nekdanji šport kot popolnoma zgrešenega, saj je kazal hrbet toku reke. Pravi, da mu starši govorijo, da je že, ko je imel tri leta, govoril, da bo imel, ko bo velik, kajak. In še preden je napravil vozniški izpit, je res napraskal skupaj denar in si kupil svoj prvi, zmahan kajak. Ker ga starši niso hoteli voziti do reke, je kajak nosil do Save sam. "Mislim, da se je takrat začelo," opisuje svoj odnos do rek, ki jih je proučeval tudi med študijem biologije. "Da reko dojameš, moraš z njo potovati, biti v njej," je prepričan. Razlaga, da o tej hrbtenici človeške civilizacije, ki je bila pogoj za vse, kar poznamo, danes slišimo le ob poplavah, ko postanejo reke vir nečesa hudega. "Pozabili smo na lastne korenine, ki jih imamo ob rekah."
Njegovo razumevanje, kako zelo ogrožene so danes reke, se je začelo na drugi strani planeta. Novoletna stava o veslanju čez slap, ki je višji od 20 metrov, ju je s prijateljem in kolegom Žanom Kunčičem pripeljala v Čile, brez izdelanega načrta, kam in kako naprej. Tam sta na cesti srečala Benjamina Webba, Avstralca, ki je svojo popotovanje v Čile podaljšal v Peru, ko je izvedel, da nameravajo tam zajeziti enega od izvirnih krakov Amazonke, reko Marañón. Namesto dveh mesecev je v Južni Ameriki ostal dve leti. Naslednji dan so srečali lokalca, ki je imel kombi, ne pa denarja za hrano in bencin. "Ugotovili smo, da smo super kombinacija in se odpeljali v Patagonijo. Tam sem videl, da smo v Evropi preveč obremenjeni – vidimo vse ovire in kako se nič ne da – da so nasprotniki preveliki, premočni ... Potem pa srečaš odštekanega Avstralca, ki nima niti za konzervo tune, a se je lotil reševati izvir Amazonke, ki ga želijo korporacije zajeziti, saj bi to pomenilo konec Amazonke. Ben se ni obremenjeval, kaj vse ni mogoče, ampak se je začel boriti. Korporacijam je vseeno za reko in elektriko, gre za milijardne projekte, skozi katere perejo denar," postavi Rok Rozman na videz romantično zgodbo o zanesenosti v real-dobičkonosne okvire sedanjega sistema.
Še preden se je vrnil v Slovenijo, je začel načrtovati, kako se bo čim prej vrnil v Peru in se pridružil boju za ohranitev Amazonke. A med iskanjem najcenejše letalske karte je naletel na podatek, da se na rekah Balkana načrtuje več kot 2700 jezov za hidroelektrarne. Poklical je prijatelja in mu povedal, da se zdi, da se fronta boja odpira na domačem dvorišču – pošteno, bori se tam, je bil Benov odgovor. "Vedel sem, da bom ali zapadel v depresijo ali pa bom nekaj naredil," se spominja Rok Rozman.
Klic organizaciji, ki je vodila kampanjo proti 2700 pikicam na rekah Balkana, je ponudil klofuto. Precej jasno so mu povedali, da ne potrebujejo kajakašev, ki tako ali tako obremenjujejo reke in da so oni vendarle elita naravovarstvenikov. "Nič mi ni bilo jasno – ali so bili oni ali pa sem bil jaz popolnoma nor," odkima z glavo kajakaš. Kmalu je ugotovil, da mora z nemško kampanjo uporabiti drugo govorico. "Smo kot svinje na buče – ko vidiš, se zaženeš in ne razmišljaš kaj dosti. Povedal sem jim, da jih ne prosim za dovoljenje, da bom veslal, in da mi lahko, če želijo, povedo, katera reka potrebuje največ pozornosti," opisuje začetke leta 2015. Tako se je z Žanom Kunčičem in s prijateljema, fotografom ter snemalcem, Nejcem Miljakom in Anžetom Ostermanom odpravil na albansko reko Vjoso, ki izvira v Grčiji kot reka Aoos. Še ena zadnjih divjih rek v Evropi – ki ni več divja v celoti zaradi jezu blizu samega izvira, od katerega pa si kmalu opomore. A danes ji grozi uničenje s 33 načrtovanimi jezovi. Izjemno pot doživetij, čez brzice, kamor je mogoče priti le s kajakom in kasnejša srečanja z lokalci, ki živijo ob reki, ter zlome upanja in bolečino ob orisih možnega uničenja so prijatelji ujeli v izjemnem kratkem dokumentarnem filmu {link}One for the river: The Vjosa Story**https://vimeo.com/134500633{/link}. Z njim so dosegli več ljudi kot milijonske kampanje tujih okoljevarstvenih organizacij in kajkaš je dobil vabilo na njihov skupni kongres za reke v Beogradu. Tam je poslušal o iskanju podvrste rečnih polžkov, ki bi lahko rešili reko in pred očmi se mu je temnilo. "Zelo rad imam te polžke, tudi ker sem biolog, a tedaj mi je po glavi rojilo le eno vprašanje: kje so, kje živijo? Če bodo govorili, da reke Balkana rešujejo zaradi polžka, se bodo ljudje smejali. Na koncu reke ne reši biologija, ampak sociologija. Ker polžki ne stopijo skupaj in ne rečejo: Ne. To naredijo ljudje. Zato je treba nagovoriti ljudi. Na koncu je zelo enostavno: če reko zajeziš, si prekinil tok energije in nekje bo udarilo nazaj. In nazaj udarja povsod. Reka je ekosistemska storitev, od katere vsi živimo. Ko jo ustaviš, si jo ubil. Te organizacije so imele v igri tisoč rek, na katerih so želeli biti veliki rešitelji – kako bodo prišli, Nemci, in vse, tokrat ne okupirali, ampak rešili – a miselnost in rezultat sta na koncu enaka, le v drugi obleki. To ni upor – to je elitizem reševanja rek, ki jih na koncu ne bo rešil," je prepričan biolog. Ko je naslednji dan poslušal še domačine in male, lokalne organizacije, ki se borijo proti jezovom, kako jih plačanci pretepajo s kiji, jim grozijo in kako izgubljajo službe, se je odločil. Prosil je za par minut in predstavil svojo namero, da bodo naslednje leto preveslali najbolj ogrožene reke. "Povedal sem jim, da bova z Žanom to delala, ne le, da se bi imela fajn, ampak da celemu svetu pokažemo, kako je to lepo. Da bova slikala buldožerje, ker morajo ljudje videti uničenje in izvedeti zanj." Vodje velikih okoljskih organizacij so se mu posmihali, da bo organiziral hipi ligo kajakov. "A ljudem, ki so živeli ob rekah, domačinom, so se zasvetile oči. To je bilo zame pomembno. Dati glas ljudem, ne biti klovn organizacij. Dal sem jim besedo, obljubil, da pridem. In toliko smo Balkanci, da če nekaj obljubiš, je to več kot pogodba," se smeji, kako so mu v Sloveniji to metali naprej, češ da Slovenija pa ni Balkan. "A če nimajo toliko odprte glave, da bi razumeli, o čem govorim, potem tudi jezov ne bodo ustavili. Tukaj ne gre za to, kako smo različni, ampak kako smo si podobni."
Sledile so predstavitve po Sloveniji, ljudem je predstavljal dejstva o uničevalni sili, ki jo imajo jezovi ter svoje načrte, kako se zajezitvi rek upreti. Ni vedel, ali bo šlo, a vedel je, kaj hoče. "In ko sem videl, koliko ljudi je izrazilo interes, je steklo. Mislim, da je v življenju tako – ko se za nekaj odločiš, si se odločil in se bo zgodilo. Če pa oklevaš, in saj bi, ampak je nevarno in negotovo, potem pač nič ne bo,” razlaga Rok Rozman, kako sta glava in srce dostikrat prehitevala noge. Od tedaj se vseskozi dogaja in enostavno ni miru. Včeraj je imel predstavitev na BOFF, Bovec Outdoor Film Festival, v juniju so že načrtovane predstavitve v Milanu, Amsterdamu in po Balkanu. "Seveda sem utrujen. Zelo. A vem, da je najpomembneje, da grem med ljudi. Bolje to, kot da bi ustvarjal iz pisarne umetne kampanje. V to ne verjamem. So časovno omejene in umetno gnane z ultra kapitalskimi vložki. Gibanje pa je perpetum mobile, ko ljudje, ki so na terenu, akcije in zgodbo sami vodijo naprej. Če dosežeš, da bo kritična masa družbe vedela, da teh jezov ne potrebujemo in da to ni ne zeleno ne super, potem bo drugače, saj bodo ljudje poskušali soodločati o zadevah," pravi okoljevarstvenik. Ko ima predstavitve, pravi, nikoli ne predava – pove dejstva in dovoli ljudem, da sami pridejo do zaključkov. "To traja dlje, a ima tudi drug učinek. Ni lahko, ker moraš najprej sam sebi reči tepec, saj si tako dolgo verjel v to, kar so te učili v šoli in kar pišejo mediji, da je hidroenergija zelena in super krasna."
Ena od organizacij, ki sodeluje pri Balkan Rivers Tour, ki jo vodi zavod Leeway Collective, je tudi WWF. Neža Posnjak, koordinatorica kampanje Ohranimo modro srce Evrope v Sloveniji iz WWF, pravi, da se je v zadnjih dveh letih "spremenila celotna debata. Ko smo začeli, ni bilo nobene kritične misli in alternativnega pogleda na to, kakšne so posledice jezov in hidroelektrarn. Sedaj pa se vse več ljudi zaveda netrajnostnih razsežnosti jezov." Zgodbe se pojavljajo v časopisih, medijih. Ljudje so spregovorili tudi o svojih izkušnjah.
Ni odmora dokler traja obnova
V Kranju s svojim štirinožcem tudi Rok Rozman govori o zgodbah uničenja in izgub. "Te žalostne zgodbe so vse okrog nas. Moste pri Jesenicah so bile nekoč prelepa soteska. Mavčiško (ali Trbojsko, op.p.) jezero je nastalo, ker so poplavili Zarico. Ljudje še zdaj jokajo. To je bila soteska Save, kjer so rasle planike, ljudje so se učili veslati kajake, vsi so se tja hodili objemat ... Bil je najlepši kraj," obuja stare spomine kajakaš. Sedaj, pravi, je ostalo smrdljivo jezero, ki ga je zasul prod in nihče ni imel nič od tega, le pet ljudi je mastno zaslužilo. "Ljudje vedo, saj vidijo, kaj se zgodi, a na žalost prepozno." Opisuje njihova doživetja na reki Pivi v Črni gori, kjer stoji 220 metrov visok jez, med najvišjimi na planetu. "Tam so izselili dvesto ali tristo družin, da so eno najlepših dolin Balkana z ultra rodovitno zemljo, kjer je bil raj, uničili. Posneli smo človeka, ki nam je pripovedoval, kako je bilo. S seboj je imel fotografijo doline s svojo hišo. Peljali smo ga tja, kjer je bilo jezero in tam se je zjokal. "Kako mislite, da mi je, ko pripeljem svojega vnuka, ki me vpraša: 'Dedi, kje si pa ti živel?'" In mu mora pokazati na jezero:
'Vidiš, tam, kjer je tista ladja?'
'Vidim.'
'Sto metrov nižje je bila naša hiša.'"
Slovenski kajakaš pravi, da jezovi tako ne predstavljajo le genocida nad naravo, ampak tudi nad ljudmi in kulturo. "Poplavili so arheološke ostaline evropskega pomena. Za elektrarno, ki naj bi bila v Srbiji, in za obrat aluminija, ki ga nikoli ni bilo. V zameno so jim dali za kvadratni meter najbolj rodovitne zemlje denar za škatlico Drine. Človek joka v kamero, ko pove, da se mu je pet sosedov obesilo zaradi depresije, ker živijo v novemu, umetnemu mestu nad jezerom. Sam je dobil dovolj denarja, da si je kupil hišo, zaradi katere se je nato cela družina skregala. 'Uničili so nas,' nam je rekel," opisuje slike s poti Rok Rozman. Ko odgovori na to, ali ne gre vendarle le za potreben razvoj, na katerega se morajo ljudje prilagoditi, citira Douglasa Tompkinsa, ustanovitelj podjetja The North Face: Razvoj si ponavadi predstavljamo kot hojo naprej. A če te ta pripelje do prepada, kaj boš naredil? Boš naredil še en korak čez previs, ali se boš obrnil, zamenjal smer in še naprej hodil naprej? "Ta del nam nagaja – seveda je prav, da imamo razvoj, a smer nam je ušla. Mi kar šibamo nekam, a lahko bi se razvijali tudi v kakšno drugo smer in bi vsi imeli kaj od tega," je prepričan Rok Rozman.
Izkušnje na terenu, poslušanje zgodb lokalnih ljudi, poročila in raziskave mednarodnih organizacij potrjujejo jasno ugotovitev, kaj poganja gonjo po novih hidroelektrarnah in jezovih – v betonu je denar, jezovi pa so lahko tudi super pralnica denarja. Največji investitorji v balkanske jezove in razvoj hidroelektrarn so glede na ugotovitve poročila {link}Financiranje hidroenergije v zaščitenih okoljih jugovzhodne Evrope**http://bankwatch.org/sites/default/files/SEE-hydropower-financing.pdf{/link} (Financing for hydropower in protected areas in Southeast Europe, op.p.) Evropska banka za obnovo in razvoj, Evropska investicijska banka in Mednarodna finančna korporacija Svetovne banke. Z milijoni davkoplačevalskega denarja podpirajo tudi številne projekte, ki bodo z jezovi posegli v do sedaj še neokrnjene reke in naravne parke. Poleg teh mednarodnih institucij so zraven najbolj vpletena podjetja iz Avstrije – podjetji Energy Eastern Europe Hydro Power in Kelag, iz Nemčije – KfW, Norveške – GIEK, in Italije. "Vse več pa je investicij tudi turških in kitajskih podjetij," doda Rok Rozman. Zanj najbolj poučno je bilo doživetje na reki Sani. Opisuje izjemno lepo, nedotaknjeno reko z divjo populacijo sulca. "To je tiger evropskih vod," pravi biolog, ki tudi muhari in ga je kot malega oče vodil s seboj lovit ribe. A avstrijsko podjetje Kelag, ki je v Avstriji zajezilo že večino rek in s tem pregnalo iz njih sulca, se je odločilo na Sano razširiti svoje projekte. "Ker so jih v Avstriji pred leti stisnili zaradi uničenja, ki so ga povzročili, so investirali v umetne ribogojnice, sedaj se razglašajo za zeleno podjetje, okolju in ljudem prijazno. Na vse propagandne materiale dajejo slogan 'Skupaj za boljšo prihodnost' in fotografije otrok," opisuje dvoličnost, ki jo omogoča moderni tržni sistem. "Istočasno, ko so si prali ime v Avstriji, so začeli uničevati reko, ki je verjetno najboljši dom za sulca v Evropi. Uničili bodo še zadnjo reko, kjer obstaja v divjini. Ko prideš tja in to vidiš – kot biolog, predvsem pa kot človek z malo empatije –, ko se ti ob reki joka sto domačinov, se nekaj v tebi premakne. Vsi ljudje so bili proti jezu v zgornjemu kanjonu, ki bo reko preusmeril v 'rore', spodnji kanjon pa bo postal suh. Dobrih sedem kilometrov. Riba peš ne more. Tudi če bo struga suha le pet dni na leto, bo vse pomrlo. Vsi so bili proti, razen par domačinov, ki jim jih je uspelo kupiti, a to pomeni, da daš človeku, ki se vsakodnevno bori za življenje, dvajset evrov za njegov glas. To je fašizem ultra," pravi Rok Rozman. Opisuje dobro poznano zgodbo. Cena projekta, ko je enkrat odobren, poskoči za več kot sto odstotkov in razliko morajo na koncu financirati prav lokalci, ki so jezu od samega začetka nasprotovali. "Nisem mogel verjeti! In nihče od teh ljudi ne bo imel cenejše elektrike, ko bo jez postavljen, saj bo elektrika v celoti šla nazaj v Avstrijo, da bo ta zadostila evropskim zahtevam po več zelene energije. A to ni zelena energija. Prideš v raj, ga uničiš in vse odpelješ," s še vedno živim ogorčenjem pripoveduje slovenski kajakaš. Nemočni, a hkrati odločeni, da je potrebno opozoriti na to, kar se dogaja, so priveslali v reko, kjer so jo že preusmerili in zminirali ter naredili posnetek z dronom. "Dobili smo izjemno podobo, ki pokaže, kako se je prerezalo reko, kako je bilo in kako bo," opisuje okoljevarstvenik podobo, na katero so dodali vse propagandne slogane Kelaga in jo objavili na internetu. Zraven so označili avstrijsko podjetje in dosegli dvesto tisoč ljudi v treh dneh. Četudi naj bi bil jez kmalu predan v uporabo, je Kelag zaenkrat odstopil od drugega jeza nižje v dolini. "V tem je moč množice, ki tako zelo ne verjame v svojo moč," poudari Rok Rozman. "Tudi če si njihov kupec ali delničar. Če jim vsi ljudje rečemo, da to pa ne, bo delovalo. Če bi vsi nehali nekaj kupovati, se bi ponudba spremenila v mesecu dni. A dokler bomo ovce in si ponavljali, da bo vse v redu, ne bo nič prav," razlaga, da ima še vedno namen investirati v velike plakate, ki bi po ulicah Gradca, kjer ima Kelag sedež, razložili, kakšne posledice ima njihovo delovanje v soseščini.
Tudi letos v Albaniji so se odločili s filmčkom {link}Napadena Valbona**https://vimeo.com/214224557{/link} (Valbona Under Attack, op.p.) opozoriti na korupcijo, ki prežema projekte jezov na tej albanski reki in sega vse do premiera Edija Rame, ki je osebno zagotovil, da bo projekt brez težav izpeljan. A lokalne organizacije se še naprej borijo in poskušajo doseči zaustavitev projekta tudi preko sodišča, kar jim je uspelo na reki Vjosi – v prvi okoljevarstveni sodbi, s katero je sodišče razveljavilo del pogodbe s turškim podjetjem o gradnji jezu.
Olsi Nika iz organizacije EkoAlbania je eden tistih, ki se sodbe na prvi stopnji iskreno veseli, a je prepričan, da gre tudi za rezultat stopnjujočega se pritiska in mednarodne pozornosti. "Ko sem prvič slišal za idejo Balkan Rivers Toura nisem verjel svojim ušesom," se zasmeji, da je za take reči potrebne nekaj norosti. "Predvsem ker zahteva tudi žrtvovanje, duh za dogodivščine in odrekanja. A tako predanost naše reke potrebujejo. Rok nas je vse opogumil, nam dal veliko upanje. Ponudil je še dodatno oporo in potisk, da smo z bojem nadaljevali in ga stopnjevali. Pogostokrat se zdi, da ni težko protestirati, najtežje je doseči, da si slišan. Pri tem pa so učinki, tudi ko se je veslanje Roka in ostalih zaključilo, ostali – več se nas je povezalo, nastale so nove iniciative in akcije. Postalo je boleče očitno, da se ne borimo dovolj prav mi, ki živimo najbližje teh rek. To ni prav, saj hidroenergija predstavlja popolno uničenje za reke in celotne skupnosti okoli nje."
Spoštuj obstoj ali pričakuj odpor
V okoljih, kjer jezovi rastejo, in ljudje še ne pripovedujejo nekaj let starih zgodb o izgubljenih življenjih, pa je ogromno strahu, pravi Rok Rozman. "Ali si ne upajo ali ne verjamejo, da bi lahko kaj spremenili, ali pa so tako pasivni, da niti ne pridejo." Opisuje, kako so se reakcije na njegovo delo spremenile, na nek način v pravo smer, od smejanja v obraz na začetku do bolj in manj prikritih groženj zdaj. Veliko ljudi je z njimi pripravljenih sodelovati in jih podpreti, a želijo ostati anonimni. Zato je bil neskončno vesel, ko je letos v Črni gori opazoval, kako so se na večerji, po celodnevnem veslanju, lokalci začeli povezovati. "Vsak od njih je bil aktiven, a vsak v svoji dolini; čudak, ki ga ni bilo mogoče kupiti," se nasmehne. "Doživljajo nemogoče in neverjetne scene. Enega so že dvakrat zvlekli na sodišče, stolkli so mu avto, ga pretepli. A ni nihče vedel zanj. Ko je povedal, kaj vse počne, so mu ljudje začeli ploskati in mnogi so obljubili, da mu bodo stopili ob stran. To, da se začnejo ljudje v lokalnih okoljih povezovati, je najlepše," razlaga, zavedajoč se lastnih omejitev, kako ne gre za to, da ne bi želel rešiti sveta, a ga sam pač ne more.
On se je odločil. Zato ga ni strah napisati svojega imena in govoriti na glas. Hkrati razume, da drugi morda še potrebujejo zavetje, a bodo čez nekaj časa stopili v prve vrste boja. Govorili so mu, da je najhuje v Albaniji in Črni gori. A sam je najhujše pritiske doživel prav v Sloveniji. "Kar so delali v Sengu na Soči, je adijo pamet. Otrokom groziti, da ne smejo priti na dogodek, ali pa ne bodo več člani kluba – to je fašizem. Seveda niso neumni – dobro vedo, kje je vir pozitivne energije in to hočejo zatreti. Če uspeš vzgojiti ljudi, da bodo slabi, ni treba potem nič več delati. Če zatreš že otroku upanje in svobodo, nimaš kasneje več nobenega dela. To je hudo in zato je smiselno čim prej reči stop. Drugače bodo šli od konca. Otrokom pa je treba omogočiti prostor za korajžo, ki jo imajo v sebi." Na drugi strani vidi še večjo prestrašenost in paranojo kot med ljudmi, kar ga pomirja. Prav tako so na Soči naredili določen precedens – okoljevarstveniki prvič niso štartali iz obrambne drže, ampak so, še preden so bile grožnje postavljene na mizo, rekli jasno – Ne jezovom! Glede na vse, kar so v zadnjih dveh letih dosegli, je očitno, da jih odgovornost ne straši. Dovolj pa so že izkusili, da vedo, da se tej želijo izogniti mnogi, ostati neopredeljeni. "Seveda je treba zavzeti stališče," pravi rok Rozman, da je vse politično. "Jasno je, kje se sprejema odločitve. Ne gre za religijo – ne bo priletel angelček, ki bo vse rešil. Treba bo dati čustvom akcijo – to je demokracija, kaj č'mo," pravi varuh rek. "Povedati bo treba, kaj hočemo in česa ne bi. In da, če se opredeliš, boš moral sprejeti odgovornost – če želim, da bo šlo manj metana v ozračje, bom moral nehati jesti meso. Odločitve imajo posledice, zagotovo." A bolj kot tveganje in morebitne neprijetnosti ga moti kazanje s prstom na druge, ko kaj ni prav, in trkanje po prsih, ko gre dobro. "Mi ljudem ponujamo alternativno, vzporedno pozitivno pot trajnostnega turizma, športov v divji naravi. Ne trošimo energije, ki je omejena, v to, da bi blatili druge. Zanima nas, da bi se ljudje na reki imeli fajn, se družili. In ljudje temu prisluhnejo." Ko je težko in ima vsega dovolj, pravi, gre – na reko: "Včasih sem tako utrujen in izmozgan, ni denarja, mnogim se zdi, da nimam nič od življenja – a to le v tem egoističnem smislu, saj vem, da imam istočasno vse: delam nekaj dobrega. In ko vidim sulca pod sabo, mu rečem, daj, ti bom pomagal. To žene naprej."
Opisuje, kako hidroenergija, kot dinamit, ni bila namenjena uničevanju vsega na dosegu človeka. "Nikola Tesla je dejal, da se nikoli ne sme vzeti več kot 15 do 20 odstotkov reke. Že to, da jo sploh jemljete, je narobe, zato bodite skromni, je bil njegov nasvet," spomni Rok Rozman. Govori o trajnostnih možnostih, ki jih še vedno predstavljajo mlini. "Tako bi lahko delali jezove, ampak nočejo, ker je prepoceni. Zasluži se pač na milijonih kubičnih metrih betona, ne pa na palici z lopatkami." A kot kolektiv Leeway razlaga v svojih filmih, ponuja narava toliko odgovorov na prepreke in uničenje, ki ga je pripeljal človek, da je neskončni navdih. Kajakaš spomni na ameriško reko Elwha, kjer je skoraj sto let življenje ustavljal 33 metrov visok jez. Lososi so skoraj izumrli, nižje ob izlivu reke so se vrstile poplave, izginile so možnosti za surfanje, izginile so orke. "Zadnje leto so menda našteli le še sedem ali devet lososov, ki so se še kar z glavami zaletavali v jez. Biologi so rekli, da je bolje, če se jezu ne podre, ker je tam nastalo ogromno sedimentov, ki naj bi uničili reko. Leta 2012 so začeli rušiti jez in že naslednje leto so pri 200 000 nehali šteti losose, čez dve leti so prišle nazaj orke, s poplavami je bilo konec in vrnili so se tudi surfarji. Potrebno je bilo le odstraniti tujek in narava si je opomogla," se zasmeji Rok Rozman. "Ljudje so zdaj že skoraj pozabili, da je bil nekoč tam jez in le še hiše sredi gozda so hecen spomin, da so nekoč stale na obali jezera." Opisuje pogovore z ljudmi, ki so podirali človeški tujek in so v očeh mnogih junaki. A njihovo sporočilo je bilo preprosto – še pomembneje in bolje je, če se jezov nikoli sploh ne postavi.
Rok Rozman je že v Čilu slišal za zgodovinski boj za reko Franklin na Tasmaniji. Kasneje je v Sloveniji med eno od predstavitev izvedel, da je bila med ključnimi organizatorji tamkajšnjih protestov v 1980. letih tudi Slovenka. "Anka Tasmanka Makovec. Izkazalo se je, da je odrasla tu za Sočo, da je prvič okusila boj proti jezovom desetletje prej v Bovcu, kjer je bil upor uspešen. Nato se je odločila oditi v Avstralijo in izboriti naslednji boj za reko," pripoveduje. Načrtovali so obisk, a konec lanskega leta je na hitro izvedel, da je Anka Makovec zbolela in ima časa morda le še mesec ali dva za obisk. "Spet sva šla, tokrat z Maticem Oblakom, brez denarja, karte sva kupila na kredit, ki ga omogoča kreditna kartica," prizna Rok Rozman. Sedaj pripravljajo {link}film**https://vimeo.com/172972837{/link}, v katerega bodo vključili tudi {link}pogovor**https://vimeo.com/197715534{/link}, ki so ga posneli z njo. "Ankina zgodba bi šla v pozabo, a ima potencial navdihniti milijone. Vseskozi je imela prav. Ko so reševali reko, je nekaj domačinov podpiralo jez, saj so verjeli, da jim bo prinesel delovna mesta. Njo so pretepli, skoraj ubili – na dan dokončne zmage so ji vrgli v glavo kamen, da ji je počila lobanja. A ko se je ovedla, ni dovolila, da bi policaji te ljudi aretirali: 'Niso oni krivi,' je rekla. 'Mi smo krivi, ker jim še do danes nismo uspeli razložiti, da jim delamo uslugo.' Temu, ki ji je v glavo vrgel kamen, je rekla, da bodo on, njegov sin in vnuk imeli službo zaradi divje reke – če bi pristali na jez in elektrarno, bi imel službo le on dve leti, potem bi bilo vsega konec. Pred dvema letoma so jo obiskali na domu in se ji opravičili. Tisti mož je priznal, da je imela prav – njegov vnuk ima službo zaradi divje reke in ljudi, ki jo hodijo gledat. Včasih traja, da naredijo ljudje preskok v glavi. Ne gre s torka na sredo. Anka je bila izjemna. Modrec. Rekla je, no, pa gre karjolca naprej. Bila je preprost, skromen človek. Dosegli so globalni uspeh, a so se veselili vsakega malega uspeha in koraka – pa je bil vsak zelo težak. Tisti, na drugi strani, imajo vlak, mi pa imamo karjolco, je pravila, in jo je treba pač vse skozi tiščati naprej." Četudi Anke ni več, je krmilo predala naprej. V prave roke.
