"No signal" je kar naenkrat zapiskal moj telefon. In piskal. In piskal ... Ter ostal v brezsignalnem stanju približno tri ure, v katerih sem v mislih na mobilnega operaterja stresla vse kletvice bivše in sedanje države. Vključno s kakšno sočno z druge strani oceana. Ure so se vlekle kot razprava v parlamentu, čeprav niti točno ne vem, zakaj bi v spokojno bliskajočem, z grmenjem prestreljenem večeru med gledanjem filma v družbi pravzaprav sploh potrebovala vez s svetom.
"Kaj pa, če me slučajno kap? Kako bom zdaj poklicala reševalce?" sem se spraševala, kljub svojemu poznavanju (vsaj osnov) kardiologije, na dvajset minut (beri: na pet minut ... no, na tri). Seveda, pri moji starosti, v mirovanju, je bila to zagotovo najbolj primerna diagnoza, ki bi si jo lahko postavila. "Kako bom pa sedaj izvedela, kdaj bo Liverpool dal Bayernu gol?" sem se žrla naprej in osveževala svojo mobilno tablo zadetkov, iščoč Wi-Fi, LTE ali kakršenkoli nadomestno povezavo, namesto da bi na televiziji poiskala prenos tekme. Ali preprosto rezultat pogledala zjutraj. Vendarle ni moja eksistenca odvisna od nekaj (luštnih) fantov, ki tekajo za kotalečo se žogo. Čeprav priznam, da znajo vplivati na usmerjenost mojih ustnih kotičkov. Tistih 180 minut se je zdelo daljših kot čakanje na glavni odmor v osnovni šoli, v katerem sem končno videla simpatijo iz sosednjega razreda. Ugotovila sem, da pravzaprav brez LTE, GPS, UMTS, Wi-Fi-ja skorajda ne znam(o) več obstajati. Mobitel je postal kar naenkrat - neuporaben. Delovali so samo še kalkulator, beležnica in budilka. Pa še pri slednji me je ura vseskozi opozarjala, da ni sinhronizirana s svetovno in lahko pride do netočnosti.
