Brez kmetij ni domačega mesa

Med branjem teh vrstic verjetno marsikateri bralec občuti težo velikonočnih dobrot, ki jih je zaužil brez večjega razmisleka o njihovem poreklu. Ni potrebe, šunko nam vsako pomlad pripravi naš mesar. Domača je in ni boljše ali pa smo jo kupili v supermarketu, pa še pol ceneje. Na tej celo piše, da je domača, a v večini primerov dejansko ne vemo, kako je meso prišlo do mesarja, kje so bile rojene in vzrejene živali, od kod je uvoženo meso na policah ... Velikonočna skrivnost vstajenja tako prinaša s sabo še skrivnost izvora mesa na naših mizah. Ker pa gre tudi za vprašanje, od katerega je odvisnih tisoče delovnih mest, bi moralo biti v interesu vseh državljanov dobiti jasne odgovore.

Rejci sledijo prepričanju, da je domača hrana boljša, del slovenskih potrošnikov je zanjo pripravljen plačati več. Na prvi pogled bi slednje moralo biti tudi v interesu industrije, a se tu začnejo zadeve megliti. V Sloveniji je veliko potrošnikov, ki prvenstveno gledajo na ceno. Ti so v večini, pri tem jih opredeljuje materialni status. Zato se obnašajo racionalno in izkoriščajo ponudbo prostega trga, na katerega smo prisegli z vstopom v Evropsko unijo. Mesarji želijo pokriti še ta - večji del povpraševanja in jasno je, zakaj so zadeve še bolj zamegljene pri naslednjem členu v verigi, kjer si odrežejo največji kos pogače - trgovcih. Tem je v interesu prodati poceni blago iz skladišč v tujini, čeprav embalaža morda namiguje na živilo slovenskega porekla. Medtem je zgodba znaka izbrane kakovosti kot edinega merodajnega med kupci še vedno premalo prepoznavna.

Ne glede na ta začarani krog mora krepitev sodobnega kmetijstva ostati v interesu države. V tem pogledu je poveden primer prašičerejcev, ki so najbližje kontekstu velikonočne šunke. Država je izvedla razpis za investicije, ki bi rejcem omogočil širitev proizvodnje, a se ti zdaj srečujejo z odporom lokalnega prebivalstva. V kmetijstvu se danes uporabljajo stroji s satelitsko navigacijo in roboti v hlevih, ampak po sami naravi stvari ostaja primarna dejavnost, kjer bistvo ostaja nespremenjeno. Po domače povedano - proizvodnja smrdi, ker drugače ne gre. Tu pa pridemo do fenomena, ki je že posledica opuščanja kmečkih gospodarstev v preteklosti. Tudi na podeželju ljudje prevzemajo urbani način življenja, hkrati se na vas priseljujejo malomeščani, ki jih tja privedejo nižje cene zemljišč. Vasi se tako spreminjajo v spalna naselja z lepšimi kulisami. In v to idilo bi rad spet posegel kmet, ki jim že najeda živce s smradom svojih živali in gnojenjem. Pa še po cesti trosi kose blata, ki se potem lepijo na gume njihovih avtomobilov, ko se vračajo iz služb. Trk dveh načinov življenja. Gre torej za lažno dilemo, kajti če bomo še naprej ovirali razvoj kmetij in agroživilskih gospodarskih družb ter tako najedali temelje lastne oskrbe, lahko drugo leto ob veliki noči dvakrat premislimo, od kod je prišlo meso, ki ga bomo pojedli.