Odnosi med Evropsko unijo in Turčijo so bili zmeraj zapleteni, občasno tudi skoraj odkrito sovražni, in most čez Bosporsko ožino, ki povezuje Evropo z Azijo ali - kot radi trdijo na desnem političnem polu - ločuje krščanstvo in islam, je bil bolj ali manj ozek. Nič drugače ni po včerajšnjem srečanju najvišjih predstavnikov obeh strani, predsednika Evropskega sveta Charlesa Michela in predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen na eni strani ter "večnega" turškega voditelja Recepa Tayyipa Erdogana na drugi. Da je čas za nov začetek v odnosih s Turčijo, je po sestanku v Ankari vljudno sporočila evropska stran, medtem ko se turškemu voditelju do večera niti to ni ljubilo.
Nobenega dvoma ni, da Evropska unija in Turčija potrebujeta druga drugo, toda med njima je več različnosti kot sorodnosti. Pa ne zaradi vere, kulture ali jezika. Gre za temeljne vrednote, kot jih razumemo v EU, pa četudi jih kršimo, in to, kako domovino in svet vidijo turške oblasti. Turčija je uradna kandidatka za članstvo v EU že četrt stoletja, a pristopna pogajanja se praktično niso premaknila niti za ped. Zdi se, da je Evropi dovolj carinska skupnost, kaj več si v resnici ne želi. Turški predsednik Erdogan je pred dnevi ponovil, da je pot v združeno Evropo edina turška pot, a svojim besedam verjetno niti sam ne verjame.
Odnosi med Brusljem in Ankaro so specifični tudi zaradi migrantov. Sporazum izpred skoraj natanko petih let, ko je EU obljubila milijarde evrov pomoči v zameno za to, da Turčija tri milijone migrantov in beguncev na lep ali grd način drži na svojem ozemlju, pogosto zlorablja turška stran. Predsednik Erdogan vsake toliko časa - upravičeno ali ne - grozi, da bo migrantom odprl vrata v Evropo, kot je to storil leta 2015 in sprožil največji migrantski val na evropskih tleh v sodobni zgodovini. Očitno ga uradni Bruselj vseeno odvrača z novimi finančnimi injekcijami, saj vizumske liberalizacije za Turke, drugega turškega pogoja in evropske obljube za sklenitev sporazuma, ni od nikoder. Tako pač ostaja nekakšen status quo in politiki so zadovoljni.
Erdogan je lahko zadovoljen tudi, da ga EU ne pritiska preveč zaradi (ne)spoštovanja človekovih pravic. Včeraj smo sicer slišali, da Bruselj glede te vrednote ne odstopa in se o njej ne pogaja, celo besede negativni ukrepi oziroma sankcije so bile izrečene, a dejstvo je, da se Erdogan na taka opozorila požvižga. Po neuspelem vojaškem udaru julija 2016 je šlo že tako minimalno turško spoštovanje temeljnih pravic in vladavine prava le še v smeri totalne represije. Zaradi resničnih ali namišljenih stikov s prevratniki ždi v zaporih na desettisoče ljudi, še več jih je izgubilo službo, uradna Ankara v pregonu Kurdov, ki jih vidi kot ene glavnih krivcev za svoje težave, vojaško lomasti po Siriji in Iraku. Evropska unija pa molči.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
