Bojan Tomažič
Nemci so samoironično, a zelo duhovito opisali razliko med jezerom in morjem v pivski pesmi. "Ach, tut mir mein Herz so weh, wenn ich im Glas den Boden seh!" je verz, ki pove, da pravega pivca boli srce, ko v svojem kozarcu vidi dno. Besedna igra "Boden seh" in "Bodensee" je seveda tudi pomembna, a prava poanta pride šele v nadaljevanju. Četudi skozi kozarec gledaš v jezero, nikoli v njem ne boš videl plavati morskega leva ali delfina. Zato je v dno kozarca najbolje gledati proti nebu.
Nemci, ki živijo pri Bodenskem jezeru, so jugozahodno od nemškega stereotipa strogosti in resnosti. Seveda so pedantni, kar se pozna pri urejenosti mest in vasi ter ob turistični ponudbi, a so tudi sproščeni in družabni. Kadarkoli sem se s svojo slovensko družbo sprehodil po Radolfzellu, izjemno lepem mestecu ob jezeru, so pred vinoteko stali in sedeli ljudje s polnimi kozarci vina. Mi, ki vemo, da je slovensko vino najboljše na svetu, smo pripomnili, da bi našega popili, preden bi natakar uspel dotočiti. In poleti, ko so tam turisti, imajo domačini zanje - in še bolj zase - veselice. Festi, kot jim rečejo, so izjemno obiskani, pijejo pivo in plešejo. Že takoj ob osmi uri, ko trije fantje v bavarskih narodnih nošah začnejo igrati.
Veselica je družinska zadeva
Na obalah za Blatnim in Ženevskim tretjega največjega jezera v srednji Evropi teče pivo v potokih, a nihče ni pijan. Fest je družinska zadeva, poveseliti se pridejo vsi iz familije, sedejo na klopi okoli mize in kdor meseca avgusta rojen je, vstane gor in spije dol, v tem slogu pač. Potem gre od plesišča med mizami kača ljudi, pevec zakriči "cige, cage, cige, cage" - veseli ljudje pa "hoj, hoj, hoj". V tistih krajih, kjer je imel hišo Herman Hesse (Gaienhofen, nedaleč od Radolfzella), Nemci niso zategnjeni glede obnašanja do sebe in strogi do drugih. Če se v mestu fotografiraš, takoj pristopijo, če potrebuješ še koga na fotografiji. V mestih je veliko starih ljudi, tam, čeprav je veliko vlage v zraku, ljudje živijo zelo dolgo - in je priložnosti za pogovor izjemno veliko. Da je ta in ta imel hotel, a se je zdaj odločil, da bo raje oddajal sobe študentom. Vse več ljudi išče najemna stanovanja, pa je to očitno posel. Dve starejši gospe se ne moreta spomniti, kje je tretja fontana v ulici. "Prepričana sem bila, da je tu, a je ne vidim," je zaskrbljena. Potem skupaj opazimo, da je malo naprej. Zadovoljni sta. Fontane so pogoste in po središču mesta tečejo potočki s samo nekaj centimetrov globine, da se lahko otroci osvežijo. Če bi bil Maribor ob Bodenskem jezeru, bi od gradu preko Štukljevega trga dol proti Dravi tekel takšen potoček. Ob njem bi bile klopi, na katerih bi zmerom nekdo zadovoljno sedel.
V krajih pri Bodenskem jezeru tisti, ki tam živijo, izkazujejo pripadnost skupnosti. Razlagajo mi, da gre v vasi ali v delu mesta skiro od enega novorojenčka do drugega, da se dogovorijo za nakup kurilnega olja vsi skupaj, da je cenejše, da se ljudje obiskujejo in pogovarjajo, da si pomagajo pri večjih delih. Priti na veselico, kjer so vsi, je seveda tudi treba, fest so skrbno pripravljali njihovi ljudje - in to je treba ceniti. Veselice so mirne, čeprav vesele, zabavne, izpadov posameznikov ni, tudi nikogar ne položijo k začasnemu počitku, da bi se mu maligani skadili iz glave.
Demone so izgnali iz glav izganjalcev
V Iznangu, kjer smo bili seveda na veselici, je bil rojen Franz Anton Mesmer, ki ga je še posebej zanimala uporaba Newtonove teorije gravitacije v medicini in je izumil oziroma dokazal živalski magnetizem. Gre pa za to, da je lahko polaganje rok, ki zdravi, znanstveno in ne teološko početje - in da torej tisti, ki jim je mogoče tako pomagati, ne potrebujejo religijskih izganjalcev demonov, ker so stvari naravne. Za zapis o sproščenosti ljudi v tistih krajih tudi ni nepomembno, da je to odkritje ustrezalo posvetnim oblastem, ki niso hotele religijskih okov. Drugod po Evropi, tudi pri nas, iz ljudi demone še danes izganjajo, tam pa je Mesmer prekinil početje izganjalca Gassnerja že leta 1775.
Še to je treba povedati, da v Kostanci zaradi neposredne bližine Švice (nemška Kostanca in švicarski Kreuzlingen sta tako rekoč eno mesto) nikoli ni bilo vojne, zavezniki je nikoli niso bombardirali. V Kostanci so tudi takrat, ko so drugod po Nemčiji bile zatemnitve, svetile luči. To, da nikoli ni bilo velikih šokov, se pozna na ljudeh. Prijazen župan vasi Stockach, kjer so velikanski sadovnjaki, se zdi zadovoljen človek, je uspešen kmet, posest ima naslednika, samo žena, ki je, kot on, bliže osmemu kot sedmemu križu, ima nekaj zdravstvenih težav.
Kot pravi gospodar, ves čas nekaj dela in ima veliko načrtov, tudi letos, ko je letina spet dobra, pa vseeno pravi, da bi lahko bila boljša. Jablane so obtežene z jabolki, sliv je bilo izjemno veliko in toliko orehov na vejah, kot jih pri nas že desetletja nismo imeli. Na zahodnem delu Bodenskega jezera je veliko dežja, ulije se, ko sploh ni kazalo na dež, in po dežju takoj posije sonce. Tako vse bolj in večje zrase. Temu dejstvu navkljub pa nikoli ni treba samozadovoljno postopati. Natakarica bifeja pri jezeru je potožila, da ji je lastnica gostilne vseeno že nekajkrat tik pred dežjem naročila, da mora zaliti rože. Rože so bile lepe, povsod jih imajo nasajene, kot da bi tekmovali, kdo je bolj rožnat. V Radolfzellu imajo v centru mesta celo lepo vrtnico, ki izjemno lepo diši. Za pojasnilo moram povedati, da meni vrtnice sicer ne dišijo, ta pa je.
Zeppelin je tam naredil cepelina
Kostanca je poleg Rima edino mesto, kjer so izbrali papeža, to se je zgodilo leta 1417 v veliki zgradbi koncila, v kateri je zdaj restavracija. V tem mestu se je rodil tudi grof Ferdinand von Zeppelin, ki je izumil cepeline. Sanjal je, da bo letel - in je uspel, čeprav so v prvi svetovni vojni cepeline uporabljali tudi za vojaške namene, iz njih so metali bombe celo na Pariz in London. Največji potniški cepelin Hindenburg je bil Titanik med zračnimi plovili, dvakrat daljši od jumbo jeta in visok kot trinajstnadstropna zgradba.
"Ne dobite le sedeža, ampak vam dodelijo kabino s posteljo in umivalnimi pripomočki. Pri vzletu si ni treba pripeti varnostnega pasu. Namesto tega lahko ostanete v svoji kabini ali pa se sprehodite skozi salon ali promenado, pri tem pa se lahko razgledujete skozi okna, ki jih je mogoče celo odpreti," so plovilo, ki je tragično končalo pri pristajanju v New Yorku, opisovali časopisi.
Nad Bodenskim jezerom še zdaj letajo cepelini, za pol ure vožnje je treba plačati 225, za dve uri 810 evrov. Na cepelinu se je mogoče tudi poročiti, morda se tam zgoraj zgodi tudi kaj takega, kar privede do ločitve. Z ladjo se je mogoče peljati v Avstrijo, v Švico ali samo čez jezerski rokav v Überlingen, ki je z restavracijami ob obali podoben našim morskim mestecem. Tudi skulpture v mestu kažejo na sproščenost ljudi. Iz ust in tudi iz prsi jim teče voda. Človek se počuti kot doma ali vsaj razmišlja, da bi marsikaj od tega, kar imajo tam, bilo dobro uvesti tu. Najprej pa pregnati zagrenjenost.
