Nekoč smo se tako obteženi vračali iz Pule in tam nekje nad Limskim kanalom na senčnem delu ceste je Pintariča, ki je vozil, pričakala luža. Zaviral je, ampak je bilo že prepozno. Zvrnili smo se v jarek, s sreči na desno stran ceste in ne na levo v fjord pod nami. Zadnjo šipo našega fiata je vrglo ven, kitare tudi, a so ostale nepoškodovane, tudi mi smo se malo potolkli, pa volan je zvilo. Sicer se je avto dalo peljati naprej, le ostrejših ovinkov nismo mogli zvoziti v enem zamahu. Je bilo treba do sredine ovinka, pa vzvratno, pa še enkrat, potem je pa šlo. Trajalo je in trajalo, cijazili smo se proti domu, pa tudi kar mrzlo je bilo. Naenkrat se je Pintarič, kdo drug, spomnil, kaj lahko damo nase. Pograbil je lepilni trak in toaletni papir in nas tri na zadnji klopi zavil in oblepil, da nas ne bi več zeblo. Potem smo kot tri mumije skozi zadnje okno brez šipe mahali avtomobilom, ki so nas počasi, da bi si nas podrobno ogledali, prehitevali po poti. Da smo vzbujali pozornost, drži, ampak vseeno smo po devetih urah živi in zdravi prispeli v Maribor.
Namesto ob devetih smo se s prijaznim šoferjem in veselim oficirjem na cilj pripeljali šele ob polnoči. Nihče ni šel domov, vsi so bili dobre volje
Lačni Franz je brez dvoma institucija slovenskega rokenrola. Kultni bend, ki je osvajal odpre in publiko nekoč po Jugoslaviji, Sloveniji, danes je v novi zasedbi spet živ. Podiral je meje raznih vrst. In spet je Eksjuga njegova. A njegova prva "domovina" je Maribor. Zato je Lačni Franz tudi zgodba o Mariboru in njegovi bogati glasbeni tradiciji, zgodovini. Svojih 40 let bo Lačni Franz praznoval 29. novembra na Štuku.