Celo v državi z enim najstarejših kontinuirano obstoječih festivalov jazza na svetu (ljubljanskim) najbrž ni povsem zgrešeno vprašanje, kako jazzovsko in še posebej sodobnojazzovsko zveni splošna zvočna podoba glasbene ponudbe. Resda je precej stereotipno, če pavšalno odgovorimo, da ne prav zelo. In to ne glede na mikrolokacijo - čeprav, spet čez palec, v mestnih okoljih menda bolj izstopa globalni komercialni pop, v vaških pa domač(ijsk)a komercialna narodno-zabavna glasba. A vsaj na kulturno bolj ozaveščeni sceni - pa naj bo urbana, suburbana ali ruralna - se vendarle najde tudi publika odprtih ušes za zahtevnejše in umetniško bolj prepričljivo zvočenje. To bi morda lahko bila ena od možnih razlag za uspešne in odmevne festivale v nekaterih manjših krajih (vzorčni primer je Cerkno).
Povezano s krajem
Jazz je že po definiciji internacionalna, celo internacionalistična glasba, in taka je tudi večina festivalske ponudbe. In že zato je Festival slovenskega jazza (FSJ), ki so ga prejšnji teden pod vodstvom Robija Jamnika in Franca Kokala že 15. leto zapored pripravili na Ravnah na Koroškem, svojevrstna posebnost. Ne, nikakor ni zaplankan v kake nacionalne okvirje, saj je njegova ponudba še kako svetovljanska. Omogoča pa domačim ustvarjalcem, predvsem mlajšim, da predstavijo svoje (tudi, pravzaprav celo predvsem mednarodne) projekte, jih primerjajo med sabo in z dosežki bolj izkušenih kolegov ... Seveda vpričo zainteresirane publike, ki morda ni pretirano številčna, je pa toliko bolj privržena. Pa najsi prihaja iz širšega ali lokalnega okolja. V to pa je še kako vpeto tudi pestro obfestivalsko dogajanje.
12
koncertov, 130 nastopajočih, razstavljavcev in mentorjev na 9 prizoriščih in 23 dogodkih ...
Ta nesrečna cesta ...
Splet nepredvidenih okoliščin (prometna nezgoda glasbenikov na poti proti Koroški) je v petek zakrivil zamenjavo vrstnega reda večernih koncertov. Tako je že za uvod nastopila najbolj zvezdniška zasedba letošnjega festivala, na plakatih navedena kot East West Daydreams.
Tudi z božjo pomočjo