O tem, kako jih bolje razumeti in živeti v sožitju z njimi, smo se pogovarjali s Pšenico Kovačič iz Minami Kat - Centra mačje kulture, ki raziskuje vedenje mačk in se o tem tudi strokovno izobražuje (certifikat ISFM in Advanced Feline Behaviour - Diploma Compass Education and Training). Diplomirana oblikovalka in slikarka je med svojimi številnimi projekti našla čas tudi za nas. Sodeluje z zavetišči, zavodi, inštituti, Univerzo v Ljubljani, med drugim se pripravlja na doktorat (ilustrirano enciklopedijo vizualne mačje komunikacije) in s psihologinjo Brittany N. Florkiewicz sodeluje pri študiji o mačjih mimikah. Zaradi slikarske sposobnosti opazovanja in prepoznavanja vseh detajlov, ki pripovedujejo o razpoloženju posameznika, pa tudi njene iskrenosti in spoštovanja, ki ga goji do drugih bitij, ji je svet mačje (vizualne) komunikacije zelo domač in svoje znanje rada podeli z drugimi.
Medtem ko obstaja vrsta pasjih šol, na mačjo vzgojo ne pomisli nihče. Ali lahko mačko česa naučimo in jo vzgojimo?
Obstaja ogromno pasjih šol z različnimi koncepti, imamo pa tudi čedalje več neprilagojenih, reaktivnih in plašnih psov. Očitno sobivanje psov in mačk z nami njim ne ustreza toliko, kot se nam zdi. V osnovi so to še vedno bitja narave, ne modernega sveta. Današnji svet se prehitro razvija, da bi mu živali evolucijsko, generacijsko in tekom življenja lahko sledile. Tudi mačke prihajajo v ospredje, žal pa bolj kot ljubljenčki, ki jih lahko oblačiš, voziš v vozičkih in podobno. Antropomorfizacija mačk pa je daleč od njihove prave biti.
Nekateri si mačke omislijo, ker nimajo časa za psa. Ampak tudi mački, ki je po 10 ur sama doma, je dolgčas. Kaj lahko naredijo lastniki, če so odsotni več ur na dan?
Rada bi razbila mit, da so prostoživeče mačke potomke lastniških mačk, kar seveda ni res. Lastništvo mačk je za mačjo evolucijo zelo kratka doba, prav tako trend notranjih mačk ni v korist mačk.
To so od nekdaj prosto gibajoče se živali in so semiudomačene oziroma samoudomačene. Zanje je izključno notranje bivanje tako, kot je bilo za nas zaprtje v času epidemije. To, da so 10 ur same doma, še posebej pa v majhnem, osiromašenem in zanje neprimerno urejenem prostoru, ni v skladu z njihovo dobrobitjo, prav tako ne morejo izživljati svojih naravnih vedenj. Mačke imajo svoj bioritem in vsake tri do štiri ure naredijo obhod, lovijo, se najejo in počivajo. Nekoliko je odvisno od sezone, zdravstvenega stanja in starosti mačke, se pa notranje mačke pogosto uglasijo z lastnikom in njegovim življenjskim ritmom. Če je mačka več ur na dan sama, moramo prostor optimizirati, da je zanimiv in zabaven, da lahko mačka med čakanjem na nas izvaja veliko zanjo zadovoljujočih aktivnosti.
Ko pride v nov dom, potrebuje nekaj časa, da se počuti varno. Imeti mora dostop do hrane, vode, stranišča pa tudi prostor za praskanje, plezanje, počivanje, opazovanje … V naravi ‒ poleg dremeža in spanja ‒ mačke večino časa iščejo svoj plen. Kako lahko to poustvarimo doma?
Moramo se zavedati naravnega in kompleksnega vedenja mačke in njenih preferenc, nato pa temu primerno urediti prostor. Večina stvari, ki se prodaja v trgovinah, je narejena, da je všeč ljudem, ne nujno mačkam. Mački lahko kupiš posteljico za sto evrov ali pa ji jo narediš iz navadne kartonaste škatle in starega volnenega puloverja. Oboje ji je lahko enako všeč. Najbolje je, če v notranje prostore prinesemo naravne materiale, suho listje, slamo, deblo, rogovile, posadimo rože, ki so mački prijazne … Vse to mački pomaga razviti svojo naravno bit. Včasih opazim, kako hitro lahko izključno notranje mačke zarjavijo. Postanejo nezainteresirane, debele, ves dan se svaljkajo po kavču … Mačke so atleti, akrobati in lovci, žalostno je, da postajajo plišaste igračke ali okras doma.
Včasih lastniki obiskom kažejo svojo lepotico. Tudi če drema, jo vzamejo v naročje in silijo k crkljanju, čeprav ji očitno ne paše.
In potem so presenečeni, zakaj jih je udarila, opraskala ali ugriznila. Mački se niso najavili, je niso vprašali za dovoljenje, niti niso slišali njenega NE. Saj tudi nam ni všeč, če nas kdo prebudi iz spanja, potem pa rine v nas in ščipa v lička. Moramo prepoznati znake, kot so, da se mačka ne odzove, se umakne ali potuhne, ko se ji približaš. Morda prestavi težišče nazaj, glavo med ramena, pogleduje nazaj, se hitro oblizuje, lahko ji koža začne valovati … Mačka takrat išče pot, kako se rešiti iz dane situacije, in lahko napade. Zato se moramo naučiti prepoznavati in upoštevati mačji ne. Mačke so zelo vljudne in včasih zdržijo v situacijah, ki jim niso ljube, samo zato, ker nas imajo rade in/ali nimajo izbire.
Da bi se naučili razumeti mačjo govorico, kaj moramo opazovati – drža, rep, oglašanje? Mnogi ne vedo, kdaj je njihova mucka prestrašena ali se počuti ogroženo.
Vsaka mačka ima svoj jezik, torej univerzalen jezik in jezik, ki ga uporablja do skrbnika, pa tudi jezik, ki ni za ljudi. Veliko njihove vokalizacije ne slišimo.
Vsi naslavljajo akutne odzive, ki jih ni težko prepoznati, recimo pobeg, boj in otrplost. Manj prepoznavne so zgodnejši znaki na lestvici oziroma mačjem semaforju. Ko je mačko strah, se bo umaknila ali potuhnila. Hlinjenje spanja je ena od napačno razumljenih mačjih aktivnosti. Mačka lahko počiva in spremlja okolico z radovednostjo, ker je v dobrem čustvenem stanju, lahko pa je negotova, na preži in v slabem čustvenem stanju. Ali prepoznamo razliko? Trenutni trend komunikacije mačke z gumbi sam po sebi ni napačen, če je del komunikacije z mačko. Ampak zakaj se morajo mačke učiti novih veščin, namesto da bi jih mi poskušali razumeti in se učiti mačje govorice? Pa se imamo za bolj razvita bitja. Mačke nam zelo subtilno vse povedo, le da jih mi ne slišimo, nočemo ali ne znamo, ker nimamo tipala za to.
V oddajah o mačkah z vedenjskimi težavami pojasnjujejo, da se za vsako težavo skriva vzrok nekje drugje, kar pogosto prvi prepozna strokovnjak. Prositi za pomoč strokovnjaka, kot ste vi, ni prav nič ponižujočega.
Strokovnjak je zelo močna beseda, raje sem poznavalec. Res je, problematičnih mačk ni, je samo vedenje, ki izkazuje mačje stiske zaradi socialno-fizičnega okolja, torej osiromašeno okolje ali premalo razumevajoča družba. Vedenje je le odsev notranjega stanja. Ko me kdo pokliče za pomoč, najprej povem, da bo to trismerni proces med mačko, skrbnikom in poznavalcem, ki traja in v katerem morajo vsi trije akterji sodelovati. Ključna pa je angažiranost skrbnikov. Lahko podam še tako dobre nasvete in rešitve, ampak če skrbnik ne bo upošteval glavnine nasvetov, smo obsojeni na propad. Vedno pa že na začetku poiščemo kompromis, kaj zmore skrbnik, tako v finančnem, časovnem in prostorskem smislu. Če recimo mačka urinira v spalnici in nekdo ni pripravljen dati stranišča za mesec, dva v spalnico, potem ne morem pomagati in pri večini lahko samo zmanjšam škodo.
Mačke se lahko navadijo na uporabo stranišča. Kaj pa učenje trikov?
Mačke se lahko navadijo, lahko pa jih tudi naučimo. Naučiš jo lahko vse, od klasičnih trikov, ali pa da ti da petko, lahko jo tudi navadiš na striženje krempljev, dvigovanje, boks … Imamo velik nabor znanja, ki gre po sistemu desenzibilizacije in pozitivnega pogojevanja. Če je dražljaj strašljiv, ji počasi, tako po intenzivnosti kot času, doziramo ta dražljaj in vztrajno spodbujamo, označujemo in nagrajujemo želene odzive, da je mačka motivirana in uspešna.
Mačke načeloma večkrat na dan potrebujejo krajšo miselno in fizično aktivnost. Kakšen naj bo časovni razpon »treningov«?
Za začetek predlagam 30 sekund, potem pa je odvisno od mačke. Če delamo s priboljški, naj bo največ deset priboljškov. To je lahko mokra hrana, pasta, mačja trava, karkoli je mački slastno in ni nekaj običajnega. Pri moji mački je nagrada, da jo pobožam. Spoznajte svojo mačko, da boste vedeli, kaj je za njo nagrada. Ne le pri učenju, vedno poskušajte biti tim z mačko. Bodite njeni varuhi, ne lastniki in ne gospodarji, tako lahko ohranjamo njeno naravo v dokaj varnih okvirjih.
Kaj je torej bolje za mačko ‒ izključno notranja, prostoživeča ali nekaj vmes?
Povsod so plusi in minusi, le da so pri izključno notranjih mačkah minusi očem nevidni. Poglejmo, koliko bolezni imajo, ki jih sicer ne bi imele. Poleg tega dolgoživost zamenjujemo s kakovostjo življenja. Mačke so lahko varno zunaj, lahko jih tega naučimo. Prav je, da imajo mačke strah pred avtomobili in prometno cesto. Strah ni negativno čustvo, je le neprijetno, a pogosto reši življenje in spodbudi k pravi odločitvi. Sama živim na obrobju Ljubljane, v slepi ulici in muce izpustim ven le, kadar sem doma in lahko ostanem z njimi zunaj. Raje jih izpuščam čez dan, ko so bolj previdne in radovedno opazujejo, kot pa ponoči, ko se prelevijo v lovke in sledijo svojemu lovskemu nagonu.
Tudi sprehajanje notranje mačke na povodcu ni napačno, saj tako spoznava okolje, tako drugačno kot doma.
V izključno notranjem prostoru je veliko motilcev za mačke, od čistil, kozmetike do slabega zraka. Ko gredo v naravo, začutijo travo in zemljo na blazinicah, veter prinese ogromno nekih informacij, opazujejo drevo in ptice. S takšnim sprehodom, pa tudi če le okoli bloka, potešijo svoja čutila.
Pravijo, da je mačka navajena na prostor, pes na človeka in da naj mačke, ko gremo na dopust, ostanejo doma.
Mačke čedalje bolj navajamo nase in če mačka na počitnicah ne dojema novega okolja kot ogrožajočega, se hitro navadi. So muce, ki dobro prenašajo potovanje na vikend, in mačke, ki tega nikakor ne marajo. Vožnja z avtomobilom ni le novo okolje, nov vonj in premikanje, so tudi vibracije, ki jih človek ne zaznava. Zaprte so, vidijo le svoj boks, pa še vsiljeno nihanje, hitro se slabo počutijo. Obstajajo sicer rešitve, delno se lahko navadijo na vožnjo, obstajajo zdravila proti slabosti, v električnem avtu je manj nihanja …
Bi bilo bolje, da jih zaupamo varuški?
Veliko je varušk, ki jim je to hobi, saj razen mojega ne poznam pravega izobraževanja, ki bi varuško usposobil za osnove prepoznavanja razpoloženja in ukrepanja, od običajnih do zelo specifičnih situacij. Upam, da bo to postalo pravno obvezno. Tuje mačke imajo najraje, da jih najprej obzirno ignoriramo, torej je ne gledamo, se ji ne približujemo, ampak počakamo, da mačka sama pristopi k nam, nas ovoha, šele nato lahko naredimo korak. Pozabljamo, da tudi če nimamo direktne interakcije z mačko, smo oziroma je naš vonj zanjo dobra popestritev. Včasih me prav motijo nasveti na družbenih omrežjih, ki ne ponujajo prave prakse. Nimam težav, če mi stranka reče, Jackson Galaxy, ker je dobro, da si je ogledala njegove oddaje, ki v ospredje postavljajo mačko in njeno počutje. Ampak če mi ga omeni nekdo, ki je ali se ima za poznavalca vedenja mačk, pa me zelo moti. Vse, kar Galaxy pokaže v oddajah, ni pravilno in če si gledal njegove oddaje, zato še nisi poznavalec mačk. To je Dunning-Krugerjev efekt, ko z omejenim znanjem samozavestno ocenjuješ svoje sposobnosti in misliš, da veš vse o mačkah. Zato se z Zavetiščem Ljubljana dogovarjamo za izobraževanje kadra, skupaj bomo začeli tudi svetovanje in tečaje za prihodnje in stare lastnike. Danes je ogromno dostopnih informacij, a do pravega znanja je težko priti.
Prihaja pomlad in z njo sezona mačjih mladičev. Kako ukrepati, če najdemo mladiče?
Obvezno se posvetujte z lokalnim zavetiščem. Mački smo dolžni pomagati, če ni funkcionalna, je poškodovana ali betežna, če deluje bolna. Pri mladičih je bolje včasih malo počakati, morda je šla mama lovit. Za večji nadzor si želim, da bi imeli tako imenovani community cats. To so mačke, ki živijo v neki skupnosti, imajo mačje hranilnice na dokaj varnih lokacij, ki so funkcionalne in estetske s higienskim standardom. Posamezniki pa skrbijo za zdravje in število mačje populacije.
Kastracija in sterilizacija mačk je ponekod še vedno tabu.
Ta ozaveščenost je zelo nizka. In če že tu ne gre, kako bi potem šlo pri blagočutju? Število mačk se ne bo nikoli zmanjšalo in neodgovorni ljudje »poskrbijo«, da se število mačk povečuje. Tudi vzreja ni vedno etična. Žal še vedno pogosto prevlada videz mačke. Ne vem, zakaj na razstavah mačke nimajo potrdila o zdravstvenem stanju, ne vedenjskega ali razpoloženjskega potrdila in informacije o načinu življenja. Kastracija in sterilizacija je v korist mački. Veterinarsko neurejena in preštevilna kolonija mačk je sinonim za bolezni, poleg tega bi imele mačke mladiče dvakrat na leto. Vendar lahko, če so sterilizirane ali kastrirane in imajo skrbne hranitelje, dočakajo tudi več kot 12 let. Moramo vedeti, da mačka ni narejena, da bi živela 20 let. Če je starejša od 15 let, je že starka in se začne »zombi« program, življenje na avtopilotu, ki jim ga omogoča veterina. Tega pa skrbniki nočejo videti, vidijo le nekaj dobrih trenutkov v dnevu, na preostalih 23 ur pa pozabijo. Nič ni narobe, če bolno mačko nekaj tednov prej uspavamo, nič ne bomo zamudili, dali pa ji bomo več dostojanstva.
