Eno največjih prikritih operacij slovenskih varnostnih in obveščevalnih služb na tujem smo zabeležili minuli konec tedna. Slovenska javnost o tem, pričakovano, ni bila obveščena, o akciji pa ni vedel nič niti nekdanji specialec Miloš Njegoslav Milović, sicer svetovalec slovenskega premierja Roberta Goloba za varnostna vprašanja. A kot nam je uspelo izvedeti, so se naši obveščevalci čez noč odpravili v Južno Ameriko.
Operacija, kakršne svet ni videl vse od prijetja Adolfa Eichmanna leta 1960, se je odvijala nedaleč stran od argentinskega glavnega mesta. Slovenski specialci, ki so se v Južno Ameriko podali z neoznačenimi letali in v neoznačenih uniformah - uradno sploh ni šlo za naše specialce in tudi naše zunanje ministrstvo je po tem, ko je pri njih protestiralo argentinsko, zanikalo, da bi bili na njihovih tleh naši državljani -, so namreč državo zapustili že slabi dve uri po pristanku. Operacija je bila bliskovita, dve letali Pilatus PC-9M in Let L-410 Turbolet brez oznak sta pristali na polju v bližini kraja San Fernando blizu Buenos Airesa, taktična, do zob oborožena enota pa je že nekaj minut kasneje vdrla v uborno kolibo na obrobju gozda v bližini meje s Paragvajem.
Vodja je panično položil prst na usta. Termična kamera je pokazala, da tarča ni sama v kolibi
"Prejšnji teden v Tržiču, potem na Kornatih, danes pa že v tem gozdu. Kam nas vse pošiljajo, ta tip mora biti res nevaren. Sploh vemo, zakaj ga tako mrzlično iščejo naši šefi?" so se pred sklepnim dejanjem med seboj pogovarjali slovenski specialci, medtem ko so iz čutaric po cevki pili osvežilno cedevito. "Kaj nisi bral slovenskih medijev? Gre za najbolj iskano osebo v državi. Vsi ga iščejo. Obsedeno stanje vlada. Neki prekupčevalec z grafikami slovenskih umetnikov, zaslužkar s potnimi stroški naj bi bil, o tem se je govorilo v zadnjih dneh. Da uničuje javne zavode, skratka zelo nevaren, grožnja za ustavno ureditev. Ljudje sploh ne vejo, kje živi, čeprav naj bi vodil največjo medijsko hišo v državi in se na družabnih dogodkih slikal s pomembnimi osebami. In dobro se razume z Janezom Janšo. To je vse, kar vem," je pametno razlagal specialec pod šifro vsevedni, medtem ko je na puško z infrardečo namerilno napravo navijal cev z dušilcem.
Vodja je nato panično položil prst na usta. Termična kamera je pokazala, da tarča ni sama v kolibi. "Pomagača ima," je tiho po zvezi dejal soborcem. "Tim A vdre, vrže dimno bombo in zavaruje zunanjost kolibe, tim B onesposobi pomagača, ti, vsevedni, pa se vrži na tarčo," je nervozno dajal zadnja navodila, medtem ko so mu potne srage polzele po obrazu. "Jebeš to jebeno vročino, gremo čim prej," je siknil operativec pod šifro detonator, ki je nekaj sekund kasneje vrgel dimno bombo. In potem je počilo! V zadimljenem prostoru se je zaslišal paničen piskajoč glas: "Ja, ja, jaz sem nekdanji stražar v koncentracijskem taborišču, samo ne me ubiti, dragi Izraelci, čeprav sem nacist, pa še več kot sto let sem star," je v nemščini jecljal vidno šokirani starček, ki je nespretno ponujal roki, da mu jih vklenejo.
S temi besedami se je sklenila operacija, ki še danes odmeva v svetovnih obveščevalnih krogih. No, ne prav s temi besedami, saj se je vodja taktičnega tima na terenu obrnil na prav tako prestrašenega moškega, ki je sedel ob starčku in mu dejal: "Andrej Grah Whatmough, z nami greste." V resnici se operacija ni končala niti s temi besedami, saj se je starček obrnil proti Andreju in dejal: "Whatmough? Vi ste tudi Nemec? Nacist? Neonacist? V kakšnem jeziku pa govorite vi, ki ste vdrli v mojo kočo? To ni hebrejščina!" Šele takrat so specialci opazili, da je v prostoru še ena oseba, ki je mirno sedela v kotu kolibe in govorila: "Mhm, mhm, mhm, mhm, ja, Hitler hotel dobro človeški civilizaciji, mhm, mhm ..." "Sranje," je rekel vodja, "ta je tako hladnokrvna, da jo še termična kamera ni zaznala." Bila je Vida Petrovčič. Vodja specialcev je nato prijel Whatmougha pod roko in dejal v mikrofon: "Opracija Kolodvor. Peas je naš. Ponavljam, Peas je naš."
"Tukaj komanda. Potrjeno. Obvestili bomo Zvezde."
