Matic Majcen
Že vse tam od začetka 90-ih let, ko je takrat še enotni MTV začel s svojo serijo oddaj Unplugged, je to, da nek rock bend odklopi elektriko in ponudi intimne različice svojih največjih hitov, postala posebna preizkušnja celo za tiste največje izvajalce. Rockerji, ki na stadionskih odrih energijo črpajo iz mogočnih zvočnih zidov neštetih ojačevalcev, so se v takšnem ambientu prisiljeni "sleči", razgaliti in pokazati, kaj se res skriva za vsem hrupom. Takrat v 90-ih je prav to postal tisti ultimativni pokazatelj, ali si ali nisi – se za tvojimi komadi skriva zgolj prenapihnjena produkcija ali vendarle neka globina, zaradi katere imajo potencial zaživeti povsem novo življenje? Izvajalci kot Nirvana, Eric Clapton in Alice in Chains so se preko oddaje in albuma MTV Unplugged povsem redefinirali in našli nov nivo spoštovanja v svetu glasbe. Kakšni drugi kot Guns 'n' Roses ali AC/DC se na vrhuncu slave sploh niso drznili zagrizniti v to potencialno kislo jabolko.
Pandemično obdobje v letih 2020 in 2021 je na neki način prineslo novo renesanso tovrstnih akustičnih koncertov. Da bi razbili monotonost prisilnega bivanja v zaprtih prostorih, so glasbeniki množično prirejali domače akustične koncerte ter jih večinoma brezplačno ponudili na spletu, s čimer so v tem temačnem obdobju za ljudi na vseh koncih sveta naredili pandemijo vsaj nekoliko znosnejšo. Ena izmed skupin, ki je očitno želela iz te situalcije iztržiti največ, je tudi U2. Četverica Ircev iz Dublina je bila namreč med pandemijo izredno produktivna. Bono je izdal knjigo Surrender, svojevrstne memoare, v katerih je svoje življenje opisal preko zgodb za 40 izbranimi skladbami skupine U2. Vzporedno je bila skupina vključena v nastanek dveh dokumentarnih filmov, Kiss the Future o legendarnem koncertu v Sarajevu leta 1997 ter v pogovorni film Bono & the Edge: A Sort of Homecoming z Davidom Lettermanom. Tako slednji film kot knjiga sta tesno povezana z novim albumom, ki je luč dneva ugledal minuli teden. Songs of Surrender združuje 40 pesmi, ki jih je skupina predelala in med epidemijo preigravala z večinoma akustičnimi inštrumenti. Četverni album je razdeljen na štiri dele s po 10 komadi, pri čemer je vsakega izmed sklopov izbral in sestavil eden izmed članov skupine. Krajša, stanardna različica CD-ja in vinilne plošče vsebuje krajši izbor v dolžini 16 oziroma 20 komadov.
Tu se postavlja zelo legitimno vprašanje: zakaj se skupina U2 že takrat v 90-ih na enem izmed svojih vrhuncev slave ni lotila "izštekanega" albuma? Songs of Surrender zdaj ponuja odgovor, ki pa zna biti precej streznjujoč.
Ob poslušanju albuma Songs of Surrender postane jasno, da so studijske verzije mnogih najslovitejših komadov skupine U2 pravzaprav že tiste ultimativne in optimalne različice ter da bend v ozadju nima zares pravih idej, kako bi lahko iz njih izluščil kaj presenetljivo drugačnega. Drugače rečeno: album Songs of Surrender ne skriva nobene Layle, nobenega All Apologies ali Down in a Hole, ki bi nas prisilili, da bi na opus skupine zaradi drugačnega aranžmaja gledali kaj drugače.
Postavlja se vprašanje: zakaj se skupina U2 že takrat v 90-ih na enem izmed svojih vrhuncev slave ni lotila "izštekanega" albuma? Songs of Surrender zdaj ponuja odgovor, ki pa zna biti precej streznjujoč.
Na Songs of Surrender skupina pravzaprav le del časa nameni dejanskim poskusom reinterpretiranja svojih pesmi. The Fly v novi različici tako dobi obliko ležernega triphopa ne daleč od Massive Attack, Stay je že skorajda govorjena poema z globokim glasom v slogu Leonarda Cohena, Vertigo zveni, kot da bi ga predelali Kronos Quartet, novo verzijo Desire bi lahko brez težav pripisali Scissor Sisters.
Večino časa pa se bend zadovolji s tem, da preprosto zaigra akustične verzije teh že tolikokrat slišanih skladb. Ugotovitev, da album v tem trenutkih tudi najbolje deluje, ni ravno optimistična za tako obširno izdajo. Komadi kot Beautiful Day, Bad, Pride, Stuck in a Moment, I Still Haven't Found What I'm Looking For in mnogi drugi so preprosto to in nič drugega – enostavnejše, akustične priredbe izvirnikov brez vsakršnega kompliciranja. Marsikdaj to tišje vokaliziranje prinese tudi kakšno pozitivno posledico: marsikatera fraza teksta, ki se v izvirnikih izgubi v glasnih aranžmajih, je tu razločnejša in marsikdo bo v kakšni izmed pesmi zaradi tega celo odkril nov pomen, ki nam je v studijskih različicah ušel.
In v luči teh skromnih glasbenih ambicij se razkrije tudi resnični problem albuma Songs of Surrender – da ni toliko težava v sami glasbi, temveč v prezentaciji. Če bi U2 teh 40 komadov med pandemijo ponudili kot brezplačen spletni koncert na YouTubu, da bi s tem razveselili milijone poslušalk in poslušalcev po svetu, bi se s tem morda celo dokončno odkupili za tisti monumentalni marketinški kiks iz leta 2014, ko so album Songs of Innocence milijonom ljudi dobesedno vsilili na njihov iTunes. A kljub izredno skromnemu osebno značaju, ki ga Bono te dni predstavlja v javnosti – na promociji filma Kiss The Future na Berlinalu se denimo sploh ni pojavil na novinarski konferenci, da ne bi zasenčil bosanske ekipe dokumentarnega filma – album Songs of Innocence jasno kaže ostanke nekega megalomanskega razmišljanja. Če bi šlo res za skromen dogodek, bi bilo povsem okej, a ponuditi te domnevno nove verzije starih komadov v luksuznem paketu s štirimi ploščami, ki te v najslabšem primeru stane več kot 100 evrov, že očitno meji na pohlep. Še toliko bolj, ker gre za enega tistih albumov, s katerim po enem poslušanju ne veš, kaj bi z njim počel drugega, kot da pomaga nabirati prah na polici.
