Ko si svoje zadnje besedilo oddal, je bila stvar že tu, ampak dojeli je še nismo zares. Ko je bil tekst objavljen, nas je konkretno butnila v fris. Od tistega dne smo v izolaciji, ko ti pišem to pismo, teče njen trinajsti dan. Kot družina smo odgovorni in dobro nam gre. Hojsa in njegove ukrepe smo prehiteli.
Ja, Hojsa, prav si prebral. Dobili smo Hojsa, morda ga nisi pričakoval. Zasedel je mesto ministra za notranje zadeve in takoj prevzel eno vidnejših vlog pri nagovarjanju javnosti. Za bivšega direktorja medijske hiše - saj veš, katere - je, milo rečeno, slab govorec, ampak v svoji jezikovni bornosti ni med slovenskimi politiki v resnici nobena izjema, z vprašanjem, v kolikšni meri sta obvladovanje govorice in človekova siceršnja umnost povezana, pa se na tem mestu ne bi ukvarjal. Bolj strašljivo je, da se je s spremembo oblasti celotna retorika militarizirala. Na neki način smo res v vojni, ampak v prvih vrstah jo vendarle bijejo zdravniki in zdravnice, ljudje znanosti in stroke. Teh je na tiskovnih konferencah vedno manj.
Za zdaj nam gre dobro in v resnici sem po dolgem času ponosen. Spet se mi zdi, da si zaslužimo državo
Jelko Kacin. Ja, Jelko! Spomin na otroštvo, s katerim si zaključil svoje zadnje pisanje, je dobil povsem konkreten obraz: spet se piše leto '91 in spet pred ekrani nestrpno čakamo njegovih besed
