Šef. Šef. (Pritajeno. Tiho.)
Orkester se bliža vrhuncu skladbe.
Šef. Šef. (Še vedno pritajeno, a malce glasneje.) Gospod predsednik.
Violinski glisandi, pasaže trobil, vsesplošni krešendo.
Šef. Šef! (Precej naglas.) Gospod ...! Ja...!
Kaj je?!
Se opravičujem, res, ampak ... Nekaj vas moram vprašati. Potrebujem nasvet.
Zdaj? Proslave še ni konec. Saj vidiš.
Vem, vem, vidim, res mi je žal, ampak nujno je.
Dobro. Reci.
Spremljam, kaj se dogaja na Prešernovem trgu. Naši so šli tja, saj veste, da malo preverijo situacijo. Pa da jo malo zagodejo tistim kolesarčkom. Operacija Rapsodija v rumenem, plan B-133, šifra Zlatenica.
Zlatica. In?
Zlatica, pardon! Genialen načrt, res, kaj bi mi brez vas! Kakšna strategija!
In? Kaj se dogaja?
Ja, seveda! Kot kaže, je prišlo do sabotaže. So ravno začeli stresati iz hlač tiste razvajene levičarske riti, pa jim je policija to preprečila. Nekaj jih je celo pridržala, baje jih peljejo na Trdinovo.
Policija? Tvoji?
Ja, moji, žal. So se spravili nad naše. Saj pravim, sabotaža, neka posušena hruška, pokvarjen melancan.
Gnilo jabolko. Pusti metafore, nikoli ti niso šle. Pa govori tišje.
Subito piano. Orkester se pritaji, glasba zbira energijo za zadnji izbruh, poslednjo erupcijo, finale finala.
(Šepetaje.) Seveda. Zato pa potrebujem vašo pomoč. Kasneje bom šel zadevo urejat na postajo, zdaj bi jim rad nekaj napisal. Nekaj vzpodbudnega. Saj poznate naše fante, videti so kot divji vepri, ampak v resnici so mucki, nežne in občutljive duše. Pa prestrašene. Malo bi jih rad opogumil. Sem mislil, da jim napišem kaj iz Svetega pisma. Pa objavim na tviterju, da bo tudi javno vidno.
Dobro. Kaj pa?
Kaj mislite o tem: "Sreče človeku ne more dati niti država niti sistem niti stranka. Srečo si lahko človek ustvari samo sam." Ta mi je že od nekdaj všeč.
"Ne skrbi. Kar se tiče naših, ni važno, da razumejo. Važno, da poslušajo"
To je Kardelj.
Prosim?
Edvard Kardelj.
A ni to iz Svetega pisma?
Ne.
(Timpani najavljajo zaključni krešendo.)
Joj, pardon, malo sem se zmedel. Kaj pa tale: "Slovenija je osvobojena. To osvobojenje je predvsem vaše delo, delo najboljših sinov ..."
Tito.
Kako?
Josip Broz – Tito. Govor v Ljubljani. 26. maj 1945.
Res čudno, tega se v živo spomnim iz mladosti, sem bil prepričan, da od verouka.
A si ti sploh hodil k verouku?
Sem. No, v bistvu nisem, hodil sem ...
Tolkala pospešujejo tempo.
Vem, kam si hodil. Sva hodila skupaj. Ampak Sveto pismo si pa menda kdaj bral?
Ah, šef, saj veste: jaz pa knjige. Sploh te, ta debele.
(Zavzdihne.) Čakaj, da malo pobrskam. (V roko vzame telefon. Nekaj trenutkov je tiho.) Tole bi bilo primerno. Matej 7, 6. Klasika, pa vedno vžge.
Matej? Kateri Matej? A Lahovnika pokličem? A se on tudi na te zadeve spozna?
Ne! Matejev evangelij. Vtipkaj v biblija.net: Matej 7, 6. Pa prepiši tisto o biserih in svinjah.
(Tipka, bere.) Aha, aha, tako ... Šef, se opravičujem, ampak ne vem, če čisto dobro razumem. A mislite, da oni bojo?
Oni? Naši?
Naši. Pa tudi ostali. Saj pravim, stvar bi rad objavil na tviterju.
Ne skrbi. Kar se tiče naših, ni važno, da razumejo. Važno, da poslušajo. Kar pa se tiče vseh ostalih: povsem nepomembno je, kako zadevo dojamejo. Samo da jih vrže iz tira.
Orkester se razživi v dobro znani poskočni viži, dekleta na odru plešejo kankan, publika ploska navdušeno in približno v ritmu.
Super, šef! To je to! Najlepša hvala. Takoj ko bo konec, pa letim na Trdinovo. Prekleta banda policajska! Ampak bom vse zrihtal. Saj veste, šef, jaz vedno vse zrihtam.
Dobro. Pa pazi na vejice.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
