Pred približno dvema letoma smo posedali v lokalu ob eni glavnih vpadnic v mesto. Gre za družinskemu druženju prijazen prostor, ki se podaljšuje v tako imenovani kolo park, mini poligon za kolesarske vragolije, kamor starši brez strahu spuščajo svoje potomce in si hkrati privoščijo kavo ali pivo. Edina skrb so razbita kolena, ki pa so pač del normalnega odraščanja.
Na nasprotni strani štiripasovnice se je ustavil avto, precej draga in glomazna zadeva, suvereno, brez štirih smernikov, povsem na sredo pločnika in kolesarske steze. Vrata so se odprla, izstopil je urejen gospod srednjih let, iz prtljažnika vzel otroško kolo in se dvajset metrov od označenega prehoda napotil čez prometno cesto. Eden od voznikov mu je potrobil, za kar si je prislužil ploho glasnih kletvic, kratkega, a zelo sočnega traktata o prednikih je bila deležna tudi kolesarka, ki se mu ni dovolj hitro umaknila. Vidno razkačen je priparadiral do lokala, predal otroško kolo svoji ženi in se po isti poti odpravil nazaj, znova preklinjajoč voznike, ki niso dojeli, da je cesta pač njegova.
Prilika o brezobzirnosti tistih, ki imajo v svojih rokah moč in usode ljudi in se zato obnašajo, kot da so te usode njihova last
