"Gospod, gospod," se je za menoj drla blagajničarka v Hoferju, ko sem zamišljeno odkorakal z vrečko, v kateri sta bila mleko in paradižnik. Odločil sem se, da jo ignoriram, dokler me po ramenu ni potrepljal starejši možakar in me opozoril na vznemirjeno prodajalko. "Kartico vam je zavrnilo," mi je nespoštljivo zabrusila komaj polnoletna smrklja s piercingom v levi nosnici, "imate morda gotovino?"
Zaripel in oznojen od ponižanja se po betonski pešpoti povzpnem na ploščad in za trenutek ustavim, ne toliko zaradi spominov, bolj zato, da pridem do sape. Več kot štirideset "najlepših" let življenja, pomislim z grenkobo, da mi je uspelo priti od sem do sem. Spet z mlekom in paradajzi, samo indijancev ni, da bi jim jih zabrisal v faco. Vsaj Rok prihaja, si rečem, super ga bo spet videti po vseh teh letih.
"V Dom, ne v dom. V Domovinsko ligo. Veš, tista nova stranka, kao domoljubna, pa to"
