"'Verjeli smo, da se nam ne more zgoditi nič strašnega, ker ta svet vendar nenehno govori o humanosti, o tem, kako vsako življenje šteje. Bili smo mladi in polni vere v človeštvo. Verjeli smo, da se ne more nikoli več ponoviti holokavst, da se ne more več ponoviti genocid, ker mi vendar pripadamo drugačnemu, novemu svetu. A izkusili smo nekaj povsem drugega,' je rekla kreativna direktorica Sarajevskega filmskega festivala Izeta Građević, ki se je s svojim možem Mirom Purivatro med vojno s kulturo, umetnostjo upirala grozotam vojne in nesmislu zla.
Tudi zdaj smo mislili, da se kaj takšnega, čemur smo priča v Gazi, ne more ponoviti.
Nikoli več, smo rekli po strahotah holokavsta, nikoli več po vojni v BiH, po Srebrenici, nikoli več, opozarjamo, kričimo, pišemo. Človeško življenje šteje, smo poslušali med pandemijo, zdaj nam je dokončno jasno, da ne šteje nič več. Groze v svetu se stopnjujejo in meja človeške empatije se grozljivo pomika. Koliko porušenih mest, koliko mrtvih otrok še, koliko strašnih podob še lahko prenesemo? Vojna v Ukrajini je postala stalnica, zdaj smo se navadili na nenehno bombardiranje bolnišnic in šol v Gazi, bombardiranje Libanona, Damaska. /.../
Rada bi, da bi nekdo pritisnil na stikalo in prižgal luč. Ta nekdo sem tudi jaz, ti, oni. Več ko nas je, manj bo izgovorov, da se ne more nič spremeniti. Samo mrtvi poznajo konec vojne, je rekel Platon. Ko bodo znali in zmogli vsi ljudje odločno reči ne vojni, zapiše v spremni besedi k Zajčevi knjigi Rana dr. Martin Premk, takrat bodo morda konec vojne spoznali tudi živi, ne samo mrtvi."
