"Najpomembnejši simptom najbrž lahko prepoznamo v vzponu desničarskih populističnih gibanj, ki sama sebe razumejo kot nadaljevanje tega, kar v knjigi imenujem 'zdravorazumska smer' konservativnega razmišljanja. Glavni kazalci so nezaupanje v strokovno znanje, izkušnje in znanstvenike. Populizem razumem kot ustvarjanje niza političnih sporočil, ki so hipoma intuitivno ali čustveno privlačna in ne potrebujejo pojasnila s pomočjo kakšne abstraktne teorije. Ni nujno, da gre samo za pojav na desnem političnem spektru. V zgodovini so obstajala tudi levičarska populistična gibanja. Vendar v trenutnem obdobju levica zagovarja politični program, ki terja zahtevnejšo abstrakcijo, ko ga hočemo pojasniti. To se jasno vidi na primeru Evropske unije, kjer je koristi ekonomske in monetarne unije in drugih oblik povezovanja nekoliko težje razumeti, etnonacionalistični impulzi, ki jim nasprotujejo, pa imajo takojšnjo instinktivno privlačnost. /.../
Vprašanje, ali ljudje podpirajo določeno politiko, je le ohlapno povezano z vprašanjem, ali je ta politika v njihovem interesu. Komunikacijski boj za razumevanje teh vprašanj je pogosto precej nepovezan z dejanskimi učinki politik. Zato menim, da je najbolje, da vlade preprosto vodijo dobro politiko, ki temelji na racionalni oceni njenih verjetnih učinkov, komunikacijski strokovnjaki pa naj se ukvarjajo z razvojem javnega diskurza o njih. Eden od mojih argumentov je tudi ta, da je treba nekatere postopke odločanja izpeljati brez neposrednega nadzora javnosti, saj v javni sferi ni mogoče vedno in povsod zagotoviti pogojev za racionalno razpravo. Zato spodbujanje navadnih ljudi k večji racionalnosti ni edina razpoložljiva strategija za uveljavljanje racionalnejših političnih programov."
