"Devetega maja bo minilo 80 let od veličastnega dogodka – zmage zavezniških sil nad fašizmom in nacizmom, zmage nad ultimativnim zlom. Ta svetli dan evropske zgodovine je simbolno vgrajen v vsa povojna stremljenja po svobodi, miru in civiliziranem razvoju, posledično v vse listine o človekovih pravicah. Pravica do groba, ki vključuje pravico do spominjanja, je ena od temeljnih. Slovenska politična elita znova dokazuje, da tega ne razume ali noče razumeti. Lokacija zadnjega bivališča pomorjenih po drugi svetovni vojni je 'spet in še vedno' tako pomembna simbolna točka, da sta obe vkopani strani pripravljeni pozabiti na žrtve in njihovo pravico. Raje kot da bi jih tiho, civilizirano pokopali, sta spet enkrat odkopali (kulturo)bojne sekire in zamahnili po duhovih preteklosti. Kraj pokopa tako ostaja priročni poligon za že videne ideološke bitke, brez katerih očitno ne more ne levica ne desnica.
Vlada se je premeteno odločila, da bo posmrtne ostanke nekaj tisoč žrtev izvensodnih justifikacij, izkopanih iz brezna pod Macesnovo gorico, tik pred častitljivo obletnico iz garaže kočevske Komunale prenesla v loško kostnico. To je storila z odstopom od dialoga s komisijo za reševanje vprašanj prikritih grobišč, ki je po zakonu pristojna za to, da 'odloča o vrsti pokopa posmrtnih ostankov novoodkritih grobišč'. Premislek, ki tiči za vladno odločitvijo, je jasen: tako ji ne doma ne v Bruslju ne bo mogel nihče očitati, da 80 let po koncu vojne ni zmogla pokopati žrtev povojnih zločinov – kostnica je vendarle primernejše mesto kot garaža. /.../ 80 let po drugi svetovni vojni ne gre več za odkrivanje zgodovinske resnice. /.../ Gre za pieteto do žrtev. Izkazali jo bodo tisti politični odločevalci, ki bodo civilizacijsko pravico do groba postavili pred svoje interese. Nanje še čakamo."
