"Za kako majhne zneske pri nas ljudje tvegajo, da jih nekoč nekdo nabije – in politična zgodovina nas uči, da prej ali slej te nekdo nabije, ali lastni strici ali pa politični nasprotniki –, sogovornika ni ganilo. 'To je aroganca in je naš domet.' Saj se spomnite? Pri nas politiki niso odstopali zaradi milijonske korupcije, zaradi nebrzdanega trošenja davkoplačevalskega denarja, noben od njih ne zahteva odstopa, če par kilometrov ceste 'popravljajo' tri četrt leta, kaj šele, če zvišajo davke, davkoplačevalci pa zato nimajo nič boljših storitev. In če smo že pri tem, ni pozivov za odstope, ker so storitve države slabe. Volivci ljudem na položaju zamerijo zastonj dopuste, (pre)drage avte. /.../
Vrnimo se k eni od osrednjih težav slovenske družbe: neobčutljivosti za korupcijo. Kot me ne tolaži, da so afere na obeh političnih polih (ta je šel samo v Umag, Janša pa celo na Mavricij, na golf!), me tudi ne, da korupcija ni neki nov družbeni fenomen, da smo jo prinesli še iz prejšnje države. V 35 letih se nismo ničesar naučili. Korupcija je postala že tako normalen vsakodnevni pojav, da se morajo planeti res posebej poravnati, da ljudje sploh zaznajo, da je težava. Čudni javni razpisi, javne dražbe z le enim prijavljenim, aneksi, kadrovanja, neprimerna lobiranja. Ah, pa, saj so 'uni' tudi. 'Naš' je le prenočil pri prijatelju, kaj ima to zveze z njegovo integriteto?!
Še več. Korupcija je postala povsem normalen modus vivendi tudi med 'navadnimi ljudmi'. Poslušamo, da je župan »zrihtal« mesto (celo) v zasebnem vrtcu tu, da je super, da imaš žlahto v zdravstvu, ker te zrine čez vrsto tam, da o klasičnih 'desetdek' kave za opravljeno storitev, ki jo tako ali tako plačaš, sploh ne govorim, pa plačilih za potrdila o tehnični izpravnosti vozil ... Vsak pozna nekoga, ki nekaj 'zrihta'."
