"V polariziranem ozračju, ko je treba kar naprej signalizirati, kam spadaš, so tudi teme, ki jih vsebinsko na noben način ne moremo zreducirati na levo/desno vprašanje, postale spolitizirane. Takšen kulturni boj vidimo pri urejanju prostora in skrbi za arhitekturno dediščino. In ko določena tema ni več okoljski problem stroke in trajnostnega razvoja mesta, ampak je označena kot 'desna', postane nerelevantna.
Potem sploh ne opazimo več, da, na primer, vsi skupaj plačujemo drage najemnine, namesto da bi izvedli načrtovane gradnje – primer sodne stavbe, da plačujemo najemnine za 'začasne' nadomestne prostore za nedoločen čas, namesto da bi s to investicijo rešili problem dodatnih prostorov brez najemnin – primer Drame, in ne opazimo, da zaradi predolgih in prezapletenih birokratskih postopkov, ki so zahtevali že preveč časa in sredstev, vztrajamo v neprimerni prostorski rešitvi, v nasprotju s sodobnimi načeli urejanja mest – primer tržnice.
Menim, da v Ljubljane ne ogroža gentrifikacija, niti turistifikacija – ampak banalizacija. Medtem ko se prizorišča spontanih srečevanj in vitalnega javnega prostora krčijo, vedno večje površine zaseda glasen kič. Namesto premišljenih odločitev na podlagi soočanja argumentov, imamo vsiljene polrešitve, povezane s političnimi interesi. Tisti del kulture, ki jo mesto obilno in na vse načine podpira, je pri spornih odločitvah tiho.
Ponuja se primerjava, kako je stranka Levica v prejšnji vladi sklicala izredno sejo v parlamentu, ko je zasebni investitor hotel graditi garaže pod Plečnikovim stadionom, ki že desetletja žalostno propada. (povezava) Ko hoče občina z javnim denarjem graditi štiri etaže garaž na območju najbolj vitalne in občutljive kulturne dediščine v samem osrčju mestnega središča, se takšnih pobud ne sliši. Preglasijo jih trubači."
