"Videla sem – vsaj že dvajsetič zgolj v tem letu – potopljene živali, izruvana drevesa, kaj drevesa, hektarje razritih nasadov, raztrgane ceste, hribe, ki so zdrsnili v dolino kot puding in mimogrede pokopali štale, ubili krave, zadušili kokoši in uničili vsako upanje. Vsakih pet minut je bil alarm kje drugje, poleg Ligurije je bila pod vodo vsa Emilija - Romanja, strašljivi klici so prihajali iz Piemonta, Lacija, Toskane, medtem ko sta v blatnih vrtincih izginjali tudi Sardinija in Sicilija, ki sta bili pred tem dve leti v totalni suši. Kako je grozno, ko imaš prijateljice in prijatelje na toliko koncih, ko poznaš njihove kmetije, njihove babice in njihove dojenčke, živali, drevesa, 'obdelovalne površine', vse tiste lešnike, vse tiste mandarine, oljke, trte, paradižnike in pomaranče, stoletne kleti in pravkar odplačane steklenjake, ki naenkrat postanejo popolnoma neprepoznavni, neprehodni in mrtvi; z blatom vsepovsod.
Koliko blata! Koliko uničenja! Vest, da je skupina, ki se ji reče Društvo Slovenski kmet in ki se hvali, da je večina njenega članstva mladih slovenskih kmetic in kmetov, med mladim ekološkim kmetom in skorumpiranim specialistom za menjavanje (dobro podmazanih) političnih stolčkov za vodenje največje slovenske kmečke organizacije izbrala slednjega, je bila zgolj češnjica na tedenski torti katastrof. Nič razen čudeža ne more ustaviti deročega blata, ki sredi vesoljnega naliva požira tvojo kmetijo. Nič razen političnih igric ne more razložiti odločitve, ki je na slovensko kmetijstvo zažgala kot slepeče sonce po stoletni ujmi: razgalila je vse blato, ki se je po uničujoči noči že dodobra strdilo v vseh možnih kotičkih naše kmečke pokrajine ter vnaprej zabetoniralo vsak prešeren korak, vsak, še tako nujen pogon za prihodnost."
