"Ko se začne vojna, je prepozno. Nepovratno. Kar je mrtvo, nikoli več ne bo živo. Pomislim na Itala Calvina, enega svojih najljubših avtorjev. Njegova prva zbirka kratkih zgodb je izšla tik po drugi svetovni vojni: Zadnji pride krokar.
Naslovna zgodba govori o mladeniču, najstniku, ki med ribolovom sreča partizane. Prepriča jih, da mu v roke dajo puško, potem pa vsem prisotnim vzame dih s svojo natančnostjo pri streljanju – na mah zadene vsako postrv, ki priplava mimo. S tem si prisluži članstvo v odredu, a na poti v gozdni tabor kar naprej strelja. Ptice, lisice, jelene in ježe. Bolj ga tovariši rotijo, naj preneha, ker so v bližini nacisti, manj brzda svoje navdušenje nad naključnim pobijanjem vsega živega. Pripoved se konča z nacističnim jurišem na tabor, med katerim se mladenič odcepi od skupine in na lastno pest sledi nemškemu vojaku, ki skuša izginiti v gošči. Ko se mu tarča skrije za skalo, začne mladenič goreče streljati v tisto smer, a ne v prazno, pač pa v ptice, ptičice, vrabčke, siničke. Vse, kar prileti mimo, ubije. Nemškemu vojaku je jasno, da ima za seboj brezhibnega strelca. A za skalo je varen. Potem pa prileti krokar. Velik črn krokar. Leta. Preletava. Kroka. Kljuva. Nemški vojak čaka, a mladeničeva puška molči.
Molči. Molči. Molči. Napetost je nevzdržna; krokar kroži. Puška molči. Zakaj molči? "Tam je, a ga ne vidiš?!" vzklikne nemški vojak in se prikaže izza skale. Krokar pade, zadnji.
Umetnost vojne, umetnost miru je lekcija, da vse živo šteje. Vse! Vsak glas. Vsaka ptica. Vsaka sveča. Med življenjem in smrtjo ne izbira usoda. V vojni, v miru odločajo ravnanja, izbirajo ljudje. Dost je!"
