"Načeloma so protesti civilnodružbene akcije – logični izraz nezadovoljstva ljudi, ki imajo v odnosu do oblasti vlogo psa čuvaja. Povsem nekaj drugega pa je, ko politične stranke pozivajo k protestom, da se pod krinko glasu ljudstva skriva politična agitacija. Ko Aleš Hojs v imenu SDS skupaj s Primčevimi privrženci poziva na protest pred državnim zborom proti korupciji, češ da sta se 'korupcija in nasilje v naši državi razrasla do te mere, da se jima je nujno treba zoperstaviti', je manipulacija več kot očitna. Tako kot nekdanji shodi pred sodiščem, s katerimi so množice vztrajno sejale dvom v pravno državo. Petkov protest na konstitutivni dan parlamenta naj bi vplival na razmerje političnih moči in desnici pomagal pri dramaturgiji sestavljanja oblasti, ki je zaradi tesnega volilnega izida izjemno zapletena. /.../
Z dovolj ironije lahko takšne shode razumemo celo kot podporo tistim, ki korupcijo dejansko poskušajo omejevati. Skratka: ko politiki pozivajo k protestom proti korupciji, medtem ko sami reproducirajo iste vzorce, dobimo karikaturo upora. Ne gre več za resnico. Gre za interpretacijo.
Scenarij za sestavo nove vlade se bere skozi rašomonski pogled, kjer vsak pripoveduje svojo različico, nobena pa ni povsem resnična. Resnično je le to, da ni smiselnega zmagovalca. Gre zgolj za interpretacijo, s katero se pridobivata čas in javno mnenje za možne moralno sporne odločitve in preklic danih obljub. Tako kot različni liki v Kurosawovem filmu vidijo isti dogodek skozi več zornih kotov, a nobena od štirih filmskih videnj ni resnična – razen dejstva, da je samuraj mrtev –, tako tudi nobena interpretacija vladne kombinatorike ni iskrena – razen matematične razklanosti na dvoje. Vse je podvrženo igri suspenza in iskanju izhoda, da dejanski poraženec ne bi izšel iz igre tudi kot moralni poraženec."
Vir: Siol.net
