"Teza je jasna. Slovenija je v razsulu. Na vsak način je treba pokazati in prikazati stanje v Sloveniji kot nevzdržno. Slovenija je pred bankrotom, leva vlada je državo zapeljala v slepo ulico, vsi pametni in sposobni bežijo iz nje, nikogar ni več, ki bi ustvarjal dodano vrednost, in davki nas bodo ubili. Zraven pa je seveda še moralno-kulturni bankrot z izrojeno levičarsko alternativno kulturniško srenjo na čelu. /.../
Reformiranje je druga faza Janševega operativnega načrta pred sestavo vlade. Gre za antitezo, ki zahteva ukrepanje, ker je situacija nevzdržna. Teh ukrepov mora biti čim več. Ravno zato se mu nikamor ne mudi. Parlament mora še pred formiranjem vlade v svojem zakonodajnem delovanju sprejeti čim več zakonov prečiščevalnega tipa. Zakon o vladi je bil prvi, interventni zakon je bil drugi, počasi pa lahko sledijo zakoni in intervencije, ki bodo spremenili našo deželo. Čim hitreje jo je treba spraviti v skrajni desni kot političnega polja. Taktika te faze je jasna. Vse norosti bo sprejel parlament in ne vlada. Vlada jih bo morala potem hočeš nočeš le izvrševati. Janez Janša bo le nekdo, ki mora izvrševati voljo ljudstva, katere reprezentant je parlament. Voljo poslancev, ki so recimo dobili na volitvah manj kot sedemsto glasov podpore.
Tretja faza je klasična sinteza. Odgovor, sklep, logični zaključek, ki ga moramo sprejeti sami. Skloniti glave in priznati, da imamo le eno rešitev. Rešitev v podobi odrešitelja, ki ga bomo na koncu še na kolenih prosili, da prevzame vodenje vlade. Janez Janša nas mora vse prepričati, da si sploh ne želi v teh težkih razmerah prevzemati odgovornosti. Prepričati nas mora, da samo pravi domoljubi prevzamejo krmilo države, ki je v tako slabem stanju. Tako rekoč se žrtvuje za naše dobro in nam obljublja, da ne bo stal križem rok."
Vir: Dnevnik
