"Stavka zdravnikov je vedno grožnja, ki se ne udejanja zares, saj našega dela ni mogoče odložiti. Zato se po zdravniški stavki redko posega, je skrajni ukrep, vsi stavkajoči pa upamo na čimprejšnji konec. Sam vidim zelo slab odnos vladajoče strukture do zdravništva v tem, da dopušča trajanje stavke. Saj stavka je banalna in samo na papirju, iskreno, ker delaš, seveda delaš, saj so v velikih centrih stvari relativno urgentne. Morda je bila stavka bolj izražena v manjših bolnišnicah, ambulantah, pri nas ne. Gre predvsem za popolno nerazumevanje politike pri reševanju problema in za problematičen odnos do zdravništva.
Vidim zametke diskreditacije zdravniškega ceha, ki izvirajo še iz časa socialističnega sistema. Zdravnikov ne postavljam na piedestal, sem le za njihovo spodobno mesto v družbi, kakršno imajo tudi v drugih evropskih državah. Tudi v novem zakonu ne vidim nič pametnega, ker ne postavlja v ospredje bolnika, posameznika. Gre za poskus družbenega inženiringa, ki so se ga tako radi šli v komunizmu, zdaj pa te prijeme ponovno zbujamo od mrtvih. Močan dejavnik tu pa je seveda tudi zavarovalništvo, ki je skrito, se ne izpostavlja, a je bistveno, saj zavarovalnica skrbi, da bolnik dobi storitev. Nekatere zavarovalnice med drugim tudi že postavljajo svoje medicinske centre, v tem aspektu teče privatizacija, sicer pa mislim, da je bojazen o privatizaciji obstoječega zdravstvenega sistema odveč. Avstrijski zdravstveni model bi bil, recimo, primeren tudi v slovenskem primeru."
