"Spominski muzej Auschwitz-Birkenau letno obišče približno dva milijona obiskovalcev, kar pomeni skoraj 5500 dnevno. Seveda je treba z grozotami holokavsta seznaniti čim več ljudi, toda navsezadnje tudi smučišča v italijanskih Dolomitih uvajajo kvote. Z varnostnega vidika bodo omejili število smučarjev. Z drugimi besedami: še smučišča ne razmišljajo zgolj o profitu, medtem pa je v Auschwitz-Birkenauu na vsakem koraku mogoče čutiti, da je profit na prvem mestu.
Dvajset let si nisem upal tja, ko pa sem prišel, sem bil priča popreproščeni fast food zgodovini v slogu Wikipedije. Dandanes je celotni Auschwitz fast food: zunaj so restavracije s hitro prehrano, notri sta fast food zgodovina in fast food izkušnja. Kot bi prišel v disneyland genocida s popustom. Ne bi mogli verjeti, koliko obiskovalcev posname selfi. Kakšno osebnostno strukturo in motnjo moraš imeti, da narediš selfi v Auschwitzu?
Seveda ni nič lažjega in bolj cenenega od moralne zgroženosti, toda moram priznati, da sem v tistem trenutku začutil silovito moralno zgroženost. Počutil sem se, kot da si bolj zaslužim biti tam od številnih drugih obiskovalcev. Vem, to je ostudno, ampak res so me obhajale te misli. /.../
To ima gotovo opraviti s tako imenovano hierarhijo tragedij. V drugi polovici osemdesetih je holokavst postal močna popkulturna referenca. Uspeh Spielbergovega Schindlerjevega seznama je temu pojavu dal dodaten zagon. Holokavst je danes dostopen tako rekoč vsem ljudem vseh generacij, medtem ko je Srebrenica ostala na obrobju, najbrž tudi zaradi svoje nevloge v globalni geostrateški zgodovini."
