Vlada bo predvidoma ta mesec obravnavala osnutek novega Zakona o visokem šolstvu, ki vključuje prenovljeni člen o učnem jeziku. Obstoječa ureditev vzporedno izvedbo študija v tujem jeziku dovoljuje pod pogojem, da se isti študijski program izvaja tudi v slovenščini. Predlog novega zakona pa na široko odpira vrata študiju tudi samo v tujem jeziku, skoraj brez izjeme angleščini, pri čemer bo v takih primerih slovenskim študentom omogočeno "spremljanje študija" v slovenskem jeziku. Kaj se skriva za to nedoločno besedno zvezo, ni jasno; bo pa slovenščina ob izvedbi študija izključno v tujem jeziku nedvomno postala učni jezik drugega reda. Na škodljive posledice predlagane ureditve so med javno obravnavo opozarjale skoraj vse ustanove, ki se strokovno in znanstvenoraziskovalno ukvarjajo s slovenskim jezikom, na čelu s Slovensko akademijo znanosti in umetnosti. A za zdaj se zdi, da Golobove vlade, ki ima v državnem zboru udobno večino, to ne bo ustavilo, da zakona ne bi sprejela vključno s sporno določbo o učnem jeziku.
Zagovorniki novo ureditev vidijo kot pomemben korak k večji internacionalizaciji slovenskih univerz. Čeprav se zdi razlog na prvi pogled tehten, ne zdrži kritične presoje, saj so slovenske univerze pedagoško in raziskovalno že zdaj trdno vpete v mednarodni prostor. Delež tujih študentov zadnja leta vztrajno narašča. Drži, da se bo z morebitnimi novimi študijskimi programi v angleščini njihovo število še povečalo. A prav to je lahko razlog za zaskrbljenost. Če izvedba študija v slovenščini ne bo več obvezna, bodo javne univerze hitro ugotovile, da s študijem v angleščini pridobijo dvojno: znebijo se stroška izvedbe študija v slovenščini, hkrati pa se študijski programi še vedno financirajo iz državnega proračuna. Za dobro mero bodo ob tem nekaterim tujim študentom zaračunavale še šolnino. "Internacionalizacija" se bo tako lahko hitro spremenila v priročno (finančno) špansko steno za uvajanje pouka izključno v angleščini.
Le redki se ob tem zavedajo, da so ustrezne jezikovne zmožnosti učiteljev in študentov osnovni pogoj za kakovosten študij. Kot anglist ocenjujem, da je pri mladih v Sloveniji raven pogovorne angleščine v povprečju danes na višji ravni kot v preteklosti. Drugače je z rabo zborne angleščine in obvladovanjem zahtevnejših jezikovnih struktur in besedišča, nujnih za poglobljen študij, saj to še zdaleč ni samoumevno. Prav zato utegnemo v prihodnosti po nepotrebnem izgubljati študente, ki bi lahko uspešno zaključili študij v slovenščini. Z učitelji ni bistveno drugače, saj številnim povzroča velik stres že predstavitev prispevka v angleščini na mednarodnem kongresu. Zato se lahko samo vprašamo, kako bodo taki učitelji poučevali in preverjali znanje študentov. In kdo ter kako bo sploh preverjal jezikovne zmožnosti enih in drugih? Na strojne prevajalnike se ne gre zanašati, saj žive besede in vseh pomenskih odtenkov izhodiščnega jezika, značilnega za kompleksno mišljenje, še nekaj časa ne bodo nadomestili.
"Internacionalizacija" se bo tako lahko hitro spremenila v priročno (finančno) špansko steno za uvajanje pouka izključno v angleščini.
Še bolj skrbi dolgoročni negativen vpliv angleščine kot učnega jezika na razvoj slovenskega strokovnega jezika. Študij v slovenskem jeziku ne pomeni samo izvajanja študijskega procesa, temveč je posredno pomemben za razvoj strokovnega jezika in terminologije, ki se prenašata v vsakdanjo prakso. S tem se diplomante tudi jezikovno usposobi za delo v stroki. Če ob strani pustimo dokazljiv splošen upad jezikovne kulture pri mladih in močan vpliv angleščine na slovenščino, je upravičena bojazen, da bodo jezikovne zmožnosti diplomantov v slovenščini v prihodnje še slabše. Bo res postalo nekaj povsem samoumevnega, da denimo inženir ali zdravnik z izobrazbo, pridobljeno na slovenski univerzi, bolje obvladata angleški kot slovenski strokovni jezik?
In slednjič je tu še temeljno vprašanje: čemu bi slovenske univerze z izjemo filoloških programov sploh morale izvajati študij izključno v tujem jeziku? Slovenske javne univerze so bile ustanovljene z namenom, da izobražujejo visoko usposobljene delavce za potrebe Republike Slovenije. V ta namen tudi prejemajo proračunska sredstva. Ker smo že leta priče povečanemu odlivu visoko usposobljenih diplomantov v tujino in se te težnje še krepijo, se zdi zavestna odločitev za krčenje ponudbe študijskih programov v slovenščini na račun angleščine naravnost avtodestruktivna. Da bi ob tem morda zgledovali po tujih univerzah, ki v okviru priprave na študij kandidatom omogočajo brezplačno učenje jezika, je nekaj, kar že leta presega meje slovenske domišljije – v resnici pa je seveda samo dokaz omalovaževanja slovenščine v Sloveniji.
Velja opozoriti, da so največji zagovorniki uvajanja angleščine rektorji slovenskih javnih univerz, ki brez izjeme prihajajo s področja naravoslovnih in tehniških ved, s čimer samo po sebi seveda ni nič narobe. Je pa skrb vzbujajoče, da so vsi zaobšli in povsem razvrednotili stališča slovenistične stroke na svojih univerzah, ki si je enotna v oceni, da je predlagana jezikovna ureditev škodljiva. O skrbi rektorjev za slovenski jezik to pove več kot tisoč puhlic in praznih deklarativnih izjav. Zgolj kot zanimivost se lahko vprašamo, kaj bi se zgodilo, če bi bila situacija obrnjena in bi denimo rektorji jezikoslovci modrovali o najboljših rešitvah za slovenski elektroenergetski sistem (ali npr. omrežninah). Ni dvoma, da bi bili na neperifernih univerzah deležni vsaj posmeha, na resnih, ki se zavedajo svojega nacionalnega poslanstva, pa bi se resno zamajal njihov stolček.
Če večjim državam tako radi očitamo kulturni imperializem, lahko pod črto ugotovimo, da je ta v Sloveniji neprimerno manj škodljiv od jezikovne servilnosti, s katero se sami potiskamo na kulturno periferijo. Preden bomo spoznali, da je jezik bistveni del nacionalne samobitnosti, pa bo že prepozno.
***
Dr. Simon Zupan je profesor angleškega jezika s književnostjo. Kot izredni profesor na Univerzi v Mariboru poučuje prevajalske in anglistične vsebine na jezikovnih in nejezikovnih študijskih programih.
