Letnik 1986. Generacija Gorana Dragića. Njegova vrstnika Dejan Hohler in Sandi Čebular sta se kot 18-, 19-letna mulca leta 2005 tolkla v še relativno novi telovadnici OŠ Bojana Ilicha. V revolveraškem obračunu prve mladinske lige je eden serijsko metal trojke za KŠ Maria Primorca, kasnejši Branik, drugi neubranljivo prodiral za Šentjur. In nekje proti koncu dvoboja za prevlado na Vzhodu sta skoraj obračunala še med seboj. Jasno je bilo, da sta (ob Žanu Vrečku, ki ga je še kot osnovnošolca Laško odpeljalo iz Maribora) najboljša branilca svoje generacije v tem delu države. Kdo je boljši, niso vedeli niti pri Olimpiji (takratni Union). In so čez leto dni angažirali kar oba Štajerca. V paketu.

In pride dan za debi v evroligi. Pod vtisom velike priložnosti Hohler v svojih uvodnih dveh napadih dvakrat izgubi žogo že na svoji polovici. Sanj o bleščeči karieri je hipoma konec. Čebular sezono zvozi kanček bolje, a iz najboljšega strelca prve lige se pretvori v le obrobnega člana zmajev. Čeprav se uvrsti v ekipo za Eurobasket 2007, se tudi zanj zgodba z Olimpijo po sezoni zaključi. Vau, smo se čudili, takšen prepad je med domačo in evropsko košarko?! Velika scena nima potrpljenja. Velika scena preizkusi, prežveči in izpljune. Bogve, če se ju povprečni navijači Olimpije dandanes sploh še spomnijo ... Okej, ni vse tako črno; Hohlerja je košarkarska pot popeljala do življenja v Švici, Čebular še vedno melje v prvi ligi, a … To ni to.

To ni to, kar smo pričakovali. In kamor je ciljal naš glavni protagonist. Goran Dragić je počakal z Olimpijo. Ubral je drugo pot. Počasnejšo. Prek Slovana. Saj tudi Slovan je v tistih letih pobiral vse, kar je vsaj malo dišalo po talentu - od Ljubljane (Gašper Vidmar) in Novega mesta (Jaka Klobučar) ter celo našega Lenarta (Borut Grušovnik) pa vse do bosanske Zenice (Emir Preldžič) in celo Češke (Jan Vesely). In tako je v mladinskih selekcijah za vso otročad z vzhoda države pred prihodom v Kodeljevo veljala Dantejeva: Kdor vstopaš, pusti zunaj upe vsake. In prvi med vsemi temi nadobudnimi asi je bil Goran Dragić.

Še v mariborski dvorani Tabor je Slovan leta 2005 igral ligo ABA, ko se je Dragić dokončno prebil v člansko ekipo, a je bolj sedel kot igral. Nismo ga niti prav spoznali. Ko se je čez dve leti v Maribor vrnil na pripravljalni turnir kot reprezentant, smo že debelo gledali. Prišli smo občudovat Tonyja Parkerja, a se čudili nanj zalepljenemu Dragiću. Parker gre v levo, Dragić ostane pred njim. Parker v desno, Dragić pred njim. Fantič, ki v Olimpijo šele prihaja kot nadomestilo za vrstnika Hohlerja in Čebularja, povzroča preglavice prvaku NBA, enemu najhitrejših košarkarjev na svetu? In to fantič, ki je sezono prebil v Murcii (denimo lanskem klubu Urbana Klavžarja), ker za Tau Ceramico ni bil dovolj dober? Tu nekaj ne štima …

Sedemnajst let kasneje je jasno, da je vse še kako štimalo. Da privzgojena delovna etika je nadomestila v zibelko položen manjkajoči košček talenta, ki bi ga po Dončićevo že predčasno izstrelil v orbito superzvezd. Pod okriljem skromnih staršev, ki se še danes (!) na tekme v Stožice vozijo z mestnim avtobusom, a v garsonjeri na skupnem pogradu z bratom dvometrašem ga je gnalo, kar današnji zahodni družbi preobilja vedno bolj manjka - sla po uspehu. Da bi lahko napredoval stopničko za stopničko, je najprej moral odkupiti del pogodbe s Slovanom, da je razdrl pogodbo s Tau Ceramico, pa se je celo zakreditiral in zastavil hišo. Ob prihodu v neusmiljeni NBA je "Dragic" hitro nabasal še vzdevek "Tragic" (Tragični), preden se je karierna krivulja obrnila strmo navzgor. Košarkarsko je zorel tako z reprezentanco - od idealne peterke na EP 2013 do MVP-ja z zlato medaljo na EP 2017 - kot v NBA. Kot košarkar, ki je najbolj napredoval, se je leta 2014 prebil v tretjo peterko lige, leta 2018 do tekme vseh zvezd, večno odprto pa bo vprašanje, ali bi prišel še do ultimativnega cilja, če mu poškodba stopala ne bi preprečila nastopov v finalu lige NBA 2020 v mehurčku proti LA Lakers.

A saj vemo, kaj najbolj šteje na tej strani Atlantika. Ni ga šampionskega prstana, ki bi Bena Udriha in Sašo Vujačića v srcih navijačev postavil ob bok ultimativnemu dosežku zlatega kapetana. No, tudi pot do junaškega statusa v kolektivni zavesti mu ni bila posuta z rožicami.

Uvodna reprezentančna leta je doživljal razočaranja z generacijo, ki bi morala biti zlata, na EP 2009, ko je za medaljo zmanjkala točka proti Srbiji oziroma dve proti Grčiji, je bil tarča namigovanj, da varčuje s poškodovanim kolenom zaradi odhoda v NBA, na EP 2013 ga je kljub skandiranju občinstva, ki ga je želelo videti proti Finski, selektor Božidar Maljković hranil za četrtfinale proti kasnejšim prvakom Francozom, na SP 2014 se s selektorjem Juretom Zdovcem nista mogla zediniti, kako se v četrtfinalu izogniti Američanom, na EP 2015 pa ga (morda tudi zato) ni bilo. Zvezde so se poklopile šele leta 2017; selektor Igor Kokoškov je bil njegov izbor, koš je varoval stari prijatelj iz Slovana Gašper Vidmar, Luka Dončić je bil zvezda v vzponu, košarkarski zvezi je končno uspela naturalizacija vrhunskega Realovca Anthonyja Randolpha … Predvsem pa je Gogi igral najboljšo košarko življenja, ko je šlo za čast in slavo domovine, ne za NBA-pogodbo.

Kot je žal lahko ugotavljal na Eurobasketu 2022, je bilo tisto leto res edinstveno. Težave v zakonu so Gogija pahnile nazaj v družbo starih prijateljev, reprezentančnih bratov, a v premešanih kartah ni bil več nesporni vodja, rezultat je izostal. Tudi lanski lov na šampionski prstan s prvaki 2021 iz Milwaukeeja ni obrodil želenih sadov. In ko še jeseni ni imel kluba, je bilo več ali manj jasno, da je upokojitev le vprašanje časa. Nad bolečinami v kolenih toži malodane, že odkar se pogovarja z novinarji, z več kot 150 milijoni zaslužka pa je preskrbljen do konca življenja. In še nekaj naslednjih generacij. Zdaj štejejo le še dnevi z otroki.

Da bo Sloveniji za slovo ponudil še eno poslastico, največji košarkarski spektakel do zdaj, je že obljubil. Ne da se spregledati, da je pri organizaciji zaobšel košarkarsko zvezo, s katero se ob lanski odstavitvi generalnega sekretarja Raša Nesterovića ni strinjal. S košarkarsko zapuščino v domovini si je ustvaril nesporno avtoriteto in mu ni treba šparati jezika, a zavoljo že urejenega življenja v ZDA najbrž ne gre pričakovati, da bi ga v kratkem videli na kakšnem položaju v slovenski košarki. Gogi ji je svoj pečat že odtisnil. Morda celo največjega med vsemi košarkarji do zdaj. Pa čeprav se je v nekem trenutku zdelo, da ni niti prvo ime svoje generacije. Še kako je bil!