Marko Crnkovič
"Srečno, Slovenija!" je po Pahorjevi zaslugi postalo ponarodelo politično voščilo. Mislim, da ga je izumil Borut Pahor, ki je s tem značilno zaključeval svoje praznične govore in govorance. "Srečno, Slovenija!" je bil dolgo Pahorjev trademark — morda zato, ker ga drugi politiki niso uporabljali.
S Pahorjevim vnebohodom pa se je pobožna želja "Srečno, Slovenija!" razširila. Auftakt je dal seveda sam s poslovilno poslanico na zadnji dan svojega mandata. Toda že dan pozneje je s tem končal svoj govor tudi Robert Golob na proslavi ob dnevu samostojnosti in enotnosti. Pet dni pozneje pa je sintagmo "Srečno, Slovenija!" uporabila Urška Klakočar Zupančič na koncu svoje novoletne poslanice (posnetek in prepis). Verjetno sem še kak primerek zgrešil.
Predsednica Nataša Pirc Musar pa se v svoji novoletni poslanici ni tako izrazila. Ni rekla "Srečno, Slovenija!" Rekla je samo "Srečno!"
Ideologemi
Sem pa opazil na televiziji, da se je Tuš že začel šlepati na "Srečno, Slovenija!" v svojih reklamah. (Kar je verjetno še vedno bolje od Hoferjevih s tistim nemogočim Bizovičarjem.)
Navezovanje reklamarstva na politiko — ali nemara tudi obratno — ni niti nenavadno niti presenetljivo. Marketing in politika sta navidez in pomembnostno družbena ekstrema, vendar si nezavedno podajata ideologeme domačega, domačnosti, pristnosti, originalnosti, čistosti in pridnosti in se z njimi vzajemno inspirirata.
Ampak to samo mimogrede. Naj se vrnem k NPM.
Ženska
Njena novoletna poslanica ni bila slaba. Bila je — khm, drugačna. Bila je — ženska.
"Srečno, Slovenija!" je po Pahorjevi zaslugi postalo ponarodelo politično voščilo
Šele zdaj mi je v primerjavi z novo predsednico kapnilo za nazaj, da so bili vsaj oficielni Pahorjevi nastopi placebo toksično patriarhalni ali vsaj virilni — česar pa se je verjetno zavedal in to poskušal omiliti s hermafroditsko feminilnostjo.
Nad poslanico NPM nisem bil navdušen, nevšeč pa mi tudi ni bila, to že moram priznati. Če že ne zaradi česa drugega, ker ni bila vsiljiva in patetična. Edini kičeraj je bilo tistih začetnih devet sekund klavirja Johna Paula Labnoja iz njegove skladbe Hearth Song (Piano Only Loop). Vem, ker sem pošazamal. Pojma nimam, kdo je to. No, zdaj približno vem: "[His] recent work explores the interstices between nature, psyche, spirituality, and mental health."
So far, so good
Anyway: imamo sentiš predsednico — da ne rečem nagnjeno k ceneni vizualni in glasbeni čustvenosti. Že pred (svojim) časom me je presenetila na Twitterju z milijonkrat ponatisnjeno fotografijo makadamske ceste v obliki srčka, ki vijuga med Dreisiebnerjevimi vinogradi. Pa da si je za inavguracijski glasbeni utrinek z Državnem zboru omislila Severo Gjurin …
Njena novoletna poslanica ni bila slaba. Bila je — khm, drugačna. Bila je — ženska.
Predsedničina poslanica je bila res nekaj novega. Nekaj prijaznega, olikanega, čustvenega, sentimentalnega, mehkega, okroglega. Pred tisto grozno, popolnoma nekreativno scenerijo okrancljane jelke, seveda. Girl power, ampak ne feminističen, kaj šele sufražeten. Domačno in priljudno. Čisto drugačna je kot med kampanjo. Očitno si bo zgradila svoj stil. Upam. Tudi v predposnetem intervjuju Tanje Starič v Odmevih se je dobro odrezala. So far, so good. Res pa je, da je predsednica šele osmi dan.
