Vladi in vladni koaliciji hudobno privoščim, da je bil njen predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu javnega reda in miru v sredo v državnem zboru preglasovan s 44 glasovi proti 43.
Moja Schadenfreude izvira iz prepričanja, da je desničarska politična elita z novelo želela poslati nenaklonjeni raji sporočilo o verbalni nedotakljivosti lika in dela njihovega mentorja in masterminda in njegovih najuglednejših in najbližjih političnih sledilcev in sodelavcev.
Še več! Hojsa vredno pogruntavščino je vlada podmuklo zapakirala in tržila kot predlog, ki obljublja in zagotavlja zaščito pred tovrstnimi miselnimi neprijetnostmi vsem državljanom, ne samo prvorazrednim, in jo dala na glasovanje — računajoč na podporo nekaj dejansko popljuvanih in za vogalom ozmerjanih poslancev.
Hvala bogu se to ni izšlo.
Našponati avtoritarnost
Da to ni šlo skoz, me navdaja z zadovoljstvom iz različnih razlogov.
Zato, ker so antivakserji nedavno popljuvali in ozmerjali nekaj poslancev, ker je Tea Jarc deset minut nadirala Janšo, ker mnogi mahajo s transparenti "smrt janšizmu" in ker se nekateri celo derejo "ubi Janšu, ibi patria*", ni treba spreminjati obstoječega ZJRM-1.
Teženje z novelo zakona je bilo v bistvu propagandna akcija in psihološka vojna za diskreditacijo vladi nenaklonjenih državljanov.
Vlada je s to novelo poskušala samo še bolj našponati svojo avtoritarnost. Nagnati državljanom strah v kosti. Jim dati vsaj osnovno lekcijo kozjih molitvic.
Pljuvati in zmerjati ljudi na cesti že zdaj ni dovoljeno. Tudi nas drugorazrednih ne, kaj šele poslancev. To vendar vsi vemo in se - vsaj normalni - tega tudi držimo. To se pač ne dela. In če že kdo to dela, je pač kaznovan.
Naj mu rezervirajo Kredarico
Toda če ima po drugi strani jezna državljanka pravico, da s takšnim ali drugačnim tonom pove svoje eni od treh, štirih najvišjih uradnih oseb v državi, in če ta uradna oseba tega pač noče poslušati - kar še predobro razumemo -, naj za to poskrbijo drugače.
Recimo tako, da bo ta uradna oseba v okviru policijskega varovanja, ki ji pripada, na določenih mestih, kjer njena evakuacija ni možna, vedno obdana s kordonom stražarjev.
Ali pa naj izpraznijo za nekaj ur ali kak dan Triglavsko pogorje, da bo uradna oseba imela mir pred nezadovoljnimi državljankami.
Če so zaradi Putina za cel dan zaprli zračni prostor, odrezali Gorenjsko od sveta in na daleč naokrog preusmerili avtocestni promet, pa naj tudi za Janšo rezervirajo Kredarico, ko se mu zahotelo planinariti. Saj si zasluži.
Propagandna akcija
Toda ta propagandna akcija in psihološka vojna proti levičarjem se vladi ni čisto posrečila. Ker se je nazadnje izkazalo, da vladna koalicija nima potrebne večine za sprejem dotične novele. Opozicijska koalicija jo je s pomočjo vsaj dveh poslancev, ki formalno pripadata vladni koaliciji, resda premagala samo za en glas, pa vendar.
Ne mislim, da bi se morali v Sloveniji posloviti od demokracije, če bi poslanci ta predlog včeraj vendarle izglasovali. Demokracija je v Sloveniji pač relativen, izmuzljiv, poljuben, individualen, nekonsenzualen, manipulatorski, zlorabljen pojem.
Tudi nisem eden izmed tistih, ki primerjajo nesojeno novelo kot od desnice posodobljen ekvivalent 133. člena Kazenskega zakonika SFRJ, ki je sankcioniral tako imenovani verbalni delikt. Tisto je bil dejansko krut totalitaren zakon, ki se ga je bilo res treba bati.
Tako globoko v kolikor toliko svobodni in demokratični Sloveniji še nismo zabredli - in tudi s tem Hojsovim drakonskim ediktom, če bi le nekako obveljal, še ne bi.
Reguliranje javne discipline
Ob upoštevanju možnih učinkov političnega, oblastniškega reguliranja javne discipline - ker za to je v bistvu šlo, ne toliko za red in mir -, pa ni nujno, da se bo po zadnjem porazu vlade in vladne koalicije razmerje moči popravilo v korist levice.
Opozicija proslavlja nepomembno zmago. Ob rezultatu glasovanja je res težko ne biti privoščljiv do vlade. A spomnite se referenduma o vodah in evforije, ki je sledila. Julijski poraz vlade je bil seveda veliko hujši od včerajšnjega, pa vendar gre za podobno zadevo.
Tako kot je na referendumu šlo bolj za kljubovanje kot za vodo, je šlo tudi tokrat bolj za kljubovanje kot za svobodo. Če pa bi se eno ali drugo glasovanje izteklo drugače, drugačna zakonska ureditev ne bi prinesla bistveno drugačnih posledic.
Zmage zmagice
In nikar ne mislite, da se vlada tega ne zaveda. Seveda ne bi imela prav nič proti, če bi v obeh primerih zmagala - sekira pa se ne zelo zaradi tega.
Te male ali manj male, a relativno nepomembne zmage namreč tako politično kot državljansko opozicijo navdajajo z uspavajočim občutkom, da še ni vse izgubljeno. Ta boj in te zmage dajejo nekakšen nadomestek državljanskega empowermenta.
A to je varljivo in uspavajoče. Opozicijske politike in državljane lahko zaziblje v permanentno stanje otopelega uporništva - pogosto tudi brez razloga -, ki ga osmišljajo te male zmage zmagice. Zato bi morda bilo bolje, če bi ta novela šla skozi. Ker kdo pa pravi, da bi državljani zaradi novega zakona res postali bolj pridni in spoštljivi in bogaboječi?
* Kjer je Janša, tam je domovina.
** Kolumna je bila najprej objavljena v Fokuspokusu.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
