(POGLED) Modrost Jeruzalema

V času Jeruzalemskega kraljestva v 12. stoletju po Kristusu je jeruzalemski kralj Balduin IV. vladal modro in preudarno, čeprav sta si bila s sultanom Saladinom, takratnim vladarjem Sirije in Egipta, stalna nasprotnika. Saladin si je po več kot 80 letih krščanske nadvlade v Jeruzalemu in okolici tega na vsak način želel spet podvreči. Pri bitki pri Mongisardu leta 1177 po Kristusu ga je jeruzalemski kralj Balduin IV. gladko premagal in zdesetkal Saladinovo vojsko, da se je samo desetina te vrnila v Egipt. Ponovni naskok nad Jeruzalem Saladinu v bitki pri Keraku leta 1183 in 1184 po Kristusu mu spet ni uspel.
Izjemen vojskovodja je kmalu spoznal, da četudi se vojskuje z nasprotnikom, pa mora z njim tudi trgovati, če želi nadaljnji razvoj svojega kalifata, ki je obkrožal Jeruzalemsko kraljestvo. Tega se je zavedal tudi jeruzalemski kralj Balduin IV. in s Saladinom je sklenil premirje. Medtem je medsebojna trgovina cvetela in regija se je pospešeno razvijala. Sredi vojne v miru, bi lahko rekli. Ampak vladarja sta se močno zavedala, da brez odprte trgovine ni močnega gospodarstva, brez gospodarstva pa ne blaginje kraljestev in vseh ljudi, živečih v obeh kraljestvih. Oba vladarja sta se neizmerno spoštovala, čeprav sta bila tako rekoč vsak dan v pripravljenosti na novo vojno.
Ko je Balduin IV. umrl, je Jeruzalemsko kraljestvo po 88 letih svojega obstoja propadlo, Saladin je ponovno zavzel Jeruzalem in pustil vsem prebivalcem Jeruzalema dostop do Sredozemskega morja, po katerem so lahko odpluli nazaj v Evropo. Muslimani ob zavzetju Jeruzalema s strani združene križarske vojske niso imeli te sreče, saj so jih križarji pobili vse do zadnjega.
Modrost Jeruzalema nas še po toliko letih uči, da lepa beseda lepo mesto najde. Človek se od takrat do danes ni spremenil. Še vedno obstajajo strahovit ego določenih ljudi, samozadostnost, ošabnost, prevzetost, nadutost, škodoželjnost, krutost in mediokracija, predvsem pa dekadenca. Niti prejšnje in niti kasnejše vojne po svetu niso nikogar naučile. Če že v Evropi trenutno vlada mir, je to pravzaprav luksuz, ki ga države Evropske unije vzdržujejo ob veliki podpori Američanov po drugi svetovni vojni, čeprav so se v preteklosti evropski narodi dvakrat skoraj povsem pobili med seboj. Po drugi svetovni vojni smo rekli, vojne nikdar več. A smo dobili svetovno hladno vojno, ki poteka še danes.
A vendarle se zdi, da se človek resnično nikoli ne nauči dovolj uporabljati modrost naših prednikov. Zaslepi ga neskončni ego, ki v zdravem odmerku daje človeku moč za preživetje in razvoj, v prekomernem pa ga privede do samouničenja, kot je marsikoga od svetovnih tiranov in diktatorjev. Primer Jeruzalema nas lahko veliko nauči in nam daje veliko zgledov.