Geopolitika se je znašla na razpotju. Se bo svet povezal, da se bo lahko soočil s skupnimi izzivi, ali pa se bo razdelil na konkurenčne bloke pod vodstvom ZDA in Kitajske ter celo zapletel v katastrofalno svetovno vojno? Vsi trije izidi so mogoči, ampak le prva pot - globalna enotnost – bi resnično zadostila potrebam človeštva. Države članice ZN se bodo 22. in 23. septembra sestale na Vrhu prihodnosti ZN. To bo ključni trenutek, da se države sveta ponovno zavežejo h globalni enotnosti v skladu z Ustanovno listino ZN.
ZDA so pod vodstvom predsednika Franklina D. Roosevelta po koncu druge svetovne vojne dale pobudo za ustanovitev OZN. Glavni namen te organizacije, ki je zapisan tudi v njeni ustanovni listini, je "naslednjim generacijam prihraniti še eno pogubno vojno". Cilj ZN je vzpostaviti sistem kolektivne varnosti v skladu z mednarodnim pravom. Varnostni svet ZN je bil ustanovljen kot telo, ki naj bi varovalo in ohranjalo svetovni mir.
Seveda se je svet kmalu po ustanovitvi ZN znašel sredi hladne vojne med dvema jedrskima velesilama, ZDA in Sovjetsko zvezo. Tudi mnoge regionalne vojne so bile pravzaprav posredne vojne med tema velesilama. ZN so vseeno pomagali preprečiti ponovitev svetovne vojne. Zasnovali so temeljni okvir za zajezitev jedrske oboroževalne tekme in ustavili naključno ali načrtno drvenje sveta v jedrsko vojno. Diplomacija ZN je odigrala ključno vlogo pri mirni razrešitvi kubanske krize oktobra 1962.
Po koncu hladne vojne leta 1991 bi svet morda lahko dosegel globalno enotnost, vendar so ZDA izbrale napačno strategijo. Namesto da bi sprejele mednarodno pravo in Ustanovno listino ZN, so storile nekaj skoraj povsem nasprotnega. Odločile so se, da bodo kot "edina svetovna velesila" odslej vodile svet mimo načel mednarodnega prava.
Ta odločitev, ki se je izkazala za katastrofalno, je bila sprejeta na izrecno zahtevo tako imenovanih neokonservativcev, skupine ameriških političnih odločevalcev in vplivnih intelektualcev, ki so zagovarjali hegemonijo ZDA (oziroma njihovo popolno prevlado), ki je v nasprotju z mednarodnim pravom. Neokonservativci so promovirali Projekt za novo ameriško stoletje (PNAC). Ključni dokument tega projekta, septembra 2000 objavljeno poročilo z naslovom Ponovna izgradnja ameriške obrambe, je postal nekakšen načrt ameriške politike po letu 2000.
V skladu s tem načrtom naj bi ZDA prevzele vlogo svetovnega policista, in to edinega policista. V načrtu piše, da so ZDA dolžne igrati to "policijsko" vlogo ter sprožati in voditi lokalne vojne. Izrecno zavračajo vlogo ZN in trdijo, da so te njihove »policijske« misije veliko bolj zapletene in da lahko prej izzovejo nasilje kot tradicionalne "mirovne" misije, zato zahtevajo ameriško politično vodstvo in ne vodstvo ZN. ZDA tudi ne morejo zavzeti nevtralnega stališča, kot lahko to storijo ZN. Vpliv ZDA je tako velik, ameriški globalni interesi pa tako obsežni, da se ne morejo pretvarjati, da so nezainteresirane za politične izide na Balkanu, v Perzijskem zalivu ali Afriki, zlasti če tja pošljejo svoje sile.
ZDA so se v okviru uresničevanja tega načrta do zdaj spustile že v več katastrofalnih vojn ter vojaških operacij z dolgotrajno prisotnostjo ameriških vojakov na tujem, med drugim na Kosovu (od leta 1999 do danes), v Afganistanu (2001-2021), Iraku (od leta 2003 do danes), Siriji (od leta 2011 do danes) in Libiji (od leta 2011 do danes).
Ameriška hegemonistična strategija je povzročila tudi vojno v Ukrajini. Ta je namreč posledica želje ZDA, da bi se Ukrajina pridružila Natu. ZDA so to željo izrazile že v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, od leta 2008 pa jo uresničujejo. Ker se je ukrajinski predsednik Viktor Janukovič raje odločil za nevtralnost kot za članstvo v Natu, so ZDA skovale zaroto, s katero so ga februarja 2014 pomagale strmoglaviti. Takrat se je začela posredna vojna med Rusijo in Natom, Ukrajina pa je postala njuno bojišče in največja žrtev.
Glavna težava tega pristopa ZDA je, da temelji na nevarni zmoti, da lahko država s 4,1 odstotka svetovnega prebivalstva določa pravila za preostalih 95,9 odstotka svetovnega prebivalstva! Po letu 1991 so bili neokonservativci prepričani, da lahko ZDA vsem vsiljujejo svojo voljo, če je drugim to všeč ali ne. Prav tako so očitno verjeli, da preostali svet hrepeni po ameriškem vodstvu. V resnici je večina držav sveta naklonjena povsem drugačni ideji: nevpletanju v njihove notranje zadeve. Ne želijo, da bi se ZDA vmešavale, sprožale vojne ali poskušale strmoglaviti njihove vlade!
To so ključna vprašanja, ki jih bo 193 držav članic ZN obravnavalo na vrhu o prihodnosti. S tem bi lahko bil dosežen preboj pri prizadevanjih za mir v svetu - če bodo ZDA priznale, da so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja sprejele zelo zgrešeno zunanjo politiko. Svet hrepeni po multilateralizmu, v katerem bi velike sile, zlasti ZDA, Kitajska in Rusija, obnovile diplomatske odnose ter miroljubno sodelovanje med seboj in s preostalim svetom. Svet hrepeni po miru na Bližnjem vzhodu, ki bo temeljil na rešitvi dveh držav. Svet hrepeni po multilateralizmu, ki ne bo temeljil na hegemoniji, temveč na mednarodnem pravu in kolektivni varnosti. V takem svetu bi čezmorska vojaška oporišča in vojaška zavezništva, kot je Nato, igrala precej manj pomembno vlogo, mirovne sile ZN pa veliko večjo. Pravzaprav bi morali z uveljavljanjem pravega multilateralizma vojaška oporišča na tujem v celoti ukiniti.
Če bi spoštovali Ustanovno listino ZN, če bi svoje vire namesto v vojne vlagali v mir in trajnostni razvoj, bi lahko bilo prihodnjih 25 let obdobje miru, hitrega tehnološkega napredka, okoljske trajnosti in izkoreninjanja revščine.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
