Že nekaj tednov teče polemika o vprašanju, ali ima predsednica republike pravico do doktorskega naslova na uradnih listinah oziroma ali bi moralo biti izrecno navedeno, da je ta naslov pridobila v tujini, konkretno v Avstriji. To me je spodbudilo, da po dolgih letih molka o teh dilemah vendarle nekaj o tem napišem.
Začel bom tako: ali ste kdaj slišali za Maria Draghija ali za Romana Prodija?
Mario Draghi, do pred kratkim predsednik italijanske vlade, še prej guverner Evropske centralne banke, potem ko je bil guverner Banke Italije in še prej generalni direktor italijanskega finančnega ministrstva, da navedem samo najvažnejše funkcije, je iz ekonomije diplomiral na rimski univerzi La Sapienza, potem doktoriral v Bostonu, na Massachusetts Institute of Technology (mimogrede, univerzi, ki je po rangu krepko pred vsemi slovenskimi univerzami), nato poučeval na univerzah v Trentu, Padovi, Benetkah in Firencah, kjer je bil redni profesor. Kot gostujoči profesor je predaval na Kennedyjevem politološkem institutu na Harvardski univerzi. In vendar ne boste nikjer, ponavljam nikjer (!), zasledili pred njegovim imenom v času, ko je bil predsednik vlade, naziva doktor.
Enako velja za Romana Prodija. Preden je postal predsednik italijanske vlade, je bil predsednik Evropske komisije, diplomiral je v Milanu in študij dopolnil v Bologni in na London School of Economics, poučeval v Bologni in Milanu, kot gostujoči profesor na Harvardu in na univerzi John Hopkins. Njemu Italijani pravijo "professore", profesor, vendar ne boste zasledili, da bi se kot predsednik vlade podpisoval kot doktor. Tudi kot predsednik Evropske komisije ne.
Eden od temeljev demokracije je namreč, da so vsi državljani enaki
Sicer je med italijanskimi vidnimi politiki veliko univerzitetnih profesorjev, med njimi tudi Sergio Mattarella. Nihče ne uporablja akademskega naziva. Eden od temeljev demokracije je namreč, da so vsi državljani enaki. Vsak državljan oziroma državljanka ima en glas, ko spusti listič v volilno skrinjico; vsak državljan, ki izpolnjuje pogoje, ki jih določa zakon, ima pravico, da je izvoljen na vsako mesto. Ti pogoji so zelo ohlapni, zadevajo predvsem določeno starost (50 let za predsednika republike); pred leti je bil pogoj, da morajo vsi, tudi občinski svetniki, dokazati, da znajo pisati in brati. Ko sem bil prvič izvoljen v občinski svet v moji občini - star sem bil 21 let, kar je bila takrat stopnja polnoletnosti -, sem moral občinskemu tajniku dokazati, da sem pismen: napisati sem moral stavek in ga potem glasno prebrati. Lahko bi namesto tega dostavil spričevalo končane osnovne šole, takrat je bilo pet razredov, pa sem šel raje na občino in napisal stavek v slovenščini in v slovenščini prebral. Občinski tajnik, nastavljenec italijanskih oblasti, ki ni razumel slovenščine, je požrl slino, se nasmehnil in se zahvalil.
Da se vrnem k izhodiščnemu vprašanju. Načelo o enakosti vseh državljanov je temeljno načelo demokracije. Če me spomin ne vara, so imeli skoraj vsi predsedniki vlade univerzitetno izobrazbo, edino socialist Bettino Craxi ni dokončal študija na univerzi, je bil pa dober predsednik vlade. Nikomur, prav nikomur ni padlo na misel, da bi ob sprejemu funkcije pričakovali, da jim bo akademska izobrazba karkoli doprinesla. Tudi v javnosti se ti nazivi ne pojavljajo, v medijih pa sploh ne. Da bi časopisi pisali dr. Romano Prodi ali dr. Mario Draghi? Kje pa, še krave bi se jim smejale. V trenutku, ko si preskočil v politiko, se moraš obnašati kot politik. Navsezadnje to ne velja samo za Italijo, to je stalnica v Zahodni Evropi. Tudi Angela Merkel je doktor znanosti, pa ji nihče ni dodajal tistega dr., da omenjam samo najbolj znano političarko zadnjih desetletij.
Menim, da je skrajni čas, da Slovenija opusti to navado. In da se ljudje sprijaznijo z dejstvom, da so v demokraciji vsi državljani enaki in da akademski naslovi ničesar ne dodajo funkciji, s katero se izvoljeni zavežejo, da bodo spoštovali ustavo in delali po svoji vesti. Ustava ne ločuje med doktorji znanosti in ostalimi. In tudi vest ni nič drugačna, če imaš akademski naziv ali ga nimaš.
