Osem let sem preučeval digitalno nomadstvo, milenijski trend povečevanja obsega dela na daljavo oziroma dela od koderkoli na svetu, zato me pogosto sprašujejo, ali ta spodbuja gentrifikacijo.
Preden je pandemija covida-19 na glavo obrnila naš dosedanji način dela, sem novinarjem govoril, da so številke prenizke za dokončen odgovor na to vprašanje. Večina digitalnih nomadov je potovala in delala na podlagi turističnih vizumov, torej nezakonito. V bistvu je šlo za nišni fenomen.
Tri leta po izbruhu pandemije o tem nisem več tako prepričan. Po najnovejših ocenah naj bi bilo samo v ZDA 16,9 milijona digitalnih nomadov, kar je za 131 odstotkov več kot leta 2019 oziroma pred pandemijo.
Ista raziskava je hkrati pokazala, da zdaj v ZDA tudi okoli 72 milijonov "foteljskih nomadov" živi nomadsko. To povečanje obsega dela na daljavo zaradi pandemije covida-19 je globalni fenomen, kar pomeni, da je število digitalnih nomadov podobno visoko tudi zunaj ZDA.
Nujno je ravnovesje
Moja raziskava potrjuje, da ta trend nekaterim ljudem prinaša koristi, kot so denimo nižji življenjski stroški, medtem ko so drugi zaradi njega na slabšem. Skozi pogovore in etnografsko delo na terenu sem spoznal, da zaradi vse bolj razširjenega oddajanja nepremičnin v kratkoročni najem vse več lokalnih prebivalcev ostaja brez svojih domov.
Pred pandemijo so bili digitalni nomadi pretežno svobodnjaki. V okviru svoje raziskave sem identificiral štiri kategorije digitalnih nomadov: digitalni nomadi z lastnimi podjetji, poskusni digitalni nomadi, foteljski digitalni nomadi in redno zaposleni digitalni nomadi. Prav slednjih je iz dneva v dan več.
Če na Portugalskem pravijo, da "imajo dovolj digitalnih nomadov" in že omejujejo izdajanje vizumov, jim Španci izrekajo dobrodošlico
Po najnovejših ocenah se je v ZDA število redno zaposlenih digitalnih nomadov – zaposlenih za polni delovni čas, ki delajo izključno na daljavo – s 3,2 milijona, kolikor jih je bilo leta 2019, do leta 2022 povečalo na 11,1 milijona. Ta eksponentna rast je spodbudila vlade, da so jim začele posvečati več pozornosti. Septembra lani sem za britansko ministrstvo za finance podal svoje izvedensko mnenje o tako imenovanem čezmejnem opravljanju storitev.
Gre za fenomen, ki preoblikuje mesta. Za mesto Chiang Mai na severu Tajske pogosto pravijo, da je svetovna prestolnica digitalnih nomadov. Predel Nimmanhaemin, krajše Nimman ali včasih tudi Coffee Street, je poln kavarn, coworking prostorov in stanovanj za kratkoročni najem, ki si jih lahko privoščijo ljudje z zahodnjaškimi plačami, medtem ko so za mnoge lokalne prebivalce nedosegljiva.
Za lastnike lokalnih podjetij, ki jih je pandemija covida-19 močno prizadela, pomeni vrnitev obiskovalcev v Chiang Mai veliko olajšanje. Toda eden od najemodajalcev, ki oddajajo svojo nepremičnino preko podjetja Thai Airbnb, mi je dejal: "Nujno je ravnovesje. Mi smo tukaj živeli, ko je bil Nimman še mirna soseska."
Zahodni delavci z veliko kupno močjo
Med zelo priljubljenimi cilji digitalnih nomadov je tudi Lizbona, predvsem zaradi boljših vremenskih pogojev in nižjih življenjskih stroškov. Digitalni nomadi pogosto uporabljajo moderne besede, kot sta "krožno gospodarstvo" ali "ekonomija delitve", ko pojasnjujejo, zakaj so te lokacije primerne za njihov način življenja. Opisujejo nove pristope k urbanemu življenju s poudarkom na mobilnosti, prilagodljivejših pristopih k rabi in ponovni uporabi poslopij ter inovativnih poslovnih modelih, ki spodbujajo sodelovanje.
Toda portugalska prestolnica je tako kot mnoga druga urbana središča v primežu stanovanjske krize. Aktivisti, kot je Riga Silva iz portugalske organizacije za stanovanjske pravice Habita!, pravijo, da so se zaradi pritoka digitalnih nomadov močno poslabšale razmere za lokalne prebivalce: "Smo zelo majhna država in Lizbona je malo mesto, toda število tujih prebivalcev se povečuje, kar je najbolj očitno v kavarnah in restavracijah."
Po mnenju Silve s "to neumnostjo, poimenovano krožna ekonomija" ni mogoče točno opisati, kaj se dogaja na terenu. V nekaterih delih mesta, pravi Silva, skorajda ni več slišati portugalščine, ampak le angleščino. Zaradi tega se zvišujejo življenjski stroški, ki so včasih še višji kot na priljubljenih turističnih točkah, kot sta Barrio Alto in Principe Real.
V prej tradicionalno delavskih soseskah je zdaj vedno več coworking prostorov in ustvarjalnih centrov. Glede na to, da je povprečna plača na Portugalskem manj kot 18.320 evrov, ti očitno niso namenjeni lokalnim prebivalcem. Najemnina za enosobno stanovanje v teh soseskah, priljubljenih pri digitalnih nomadih, je v povprečju najmanj 63 odstotkov lokalne plače, kar je eno najvišjih razmerij v Evropi.
Pisatelj in gostitelj podcastov Tim Ferris je v svoji uspešnici 4-urni delovni teden (4-hour Workweek ali 4HWW) skoval izraz "geoarbitraža", da je opisal fenomen, ko ljudje iz držav z višjimi prihodki, denimo ZDA, Evrope in Južne Koreje, s svojimi plačami živijo v državah z nižjimi življenjskimi stroški.
Za nekatere digitalne nomade je to ključni "life-hack" (trik, ki omogoči povečanje produktivnosti in učinkovitosti na vseh področjih življenja). Za druge pomeni polarizirajočo realnost globalizacije: ves svet bi moral delovati kot odprti, prosti trg. Za mnoge je to neetično.
"To ni hotel"
Urbani sociolog Max Holleran opozarja na "neverjetno ironijo" vsega tega: "Nekateri ljudje postanejo digitalni nomadi zaradi visokih cen stanovanj v svojih državah. In potem s svojo prisotnostjo v manj bogatih državah zaostrujejo razmere na tamkajšnjih trgih stanovanj, posledica česar je razseljevanje na območjih na globalnem jugu (v državah v razvoju v Aziji, Afriki in Latinski Ameriki)."
Leta 2019 sem med obiskom v Chiang Maiju najel stanovanje preko Airbnb. Pričakoval sem, da me bo ob prihodu sprejel lastnik stanovanja. Namesto njega me je pričakal neki Sam, ki ni poznal imena človeka, s katerim sem si dopisoval.
V avli zgradbe je visel napis, namenjen popotnikom in turistom: "TO NI HOTEL. Dnevni/tedenski najem NI DOVOLJEN." Toda v sprejemnici sem opazil ljudi, ki so delali na prenosnih računalnikih, medtem ko se je mimo njih valila neprekinjena procesija zahodnjaških obiskovalcev, ki so vstopali in izstopali z nahrbtniki in kovčki na kolesih.
Še enkrat sem preveril svojo rezervacijo in ugotovil, da oddajo stanovanja - vključno s še 17 drugimi, kar so potrdili tudi drugi obiskovalci - ureja podjetje Il' call Home-tel.
Neki lokalni prebivalec je povedal, da razmišlja, da bi svoje stanovanje prodal ali ga oddal podjetju, ki se ukvarja s kratkoročnim oddajanjem nepremičnin v najem. Po njegovih besedah je življenje tam postalo neznosno.
Prisegel sem, da bom prihodnjič, ko bom kam odpotoval, preveril, ali stanovanje najemam od njegovega pravega lastnika. In tudi sem. Le da me je ob prihodu v avli vendarle pričakal napis: "Ni za kratkoročni najem!" Ko sem glede tega povprašal evropsko lastnico, mi je dejala, da je bil napis že tam, ko je kupila stanovanje. "Kaj pa naj bi bila storila?" me je vprašala. "Denar sveta vladar."
Holleran pojasnjuje, da naraščanje števila digitalnih nomadov spodbuja konkurenco med destinacijami. Če na Portugalskem pravijo, da "imajo dovolj digitalnih nomadov" in že omejujejo izdajanje vizumov, jim Španci izrekajo dobrodošlico. Še pogosteje se bo to dogajalo v državah z nizkim BDP.
Silva pravi, da bi se morali digitalni nomadi zavedati posledic svojega načina življenja. Hkrati portugalsko vlado poziva, naj sprejme smiselne regulativne ukrepe. "Večino stanovanj za kratkoročni najem upravljajo podjetja, ki imajo več nepremičnin. Radi bi, da bi bila stanovanjska poslopja kraji, kjer lahko ljudje živijo."
