Izvršni direktorji nemških in ameriških avtomobilskih proizvajalcev, ki so se udeležili letošnjega avtomobilskega salona v Šanghaju, so morda pričakovali, da bodo po svoji triletni odsotnosti zaradi pandemije covida-19 domov odšli kot zmagovalci. A namesto tega so trčili ob kruto realnost: na trg prihaja več deset novih električnih vozil kitajske proizvodnje.
V preteklih nekaj letih si je kitajska avtomobilska industrija ustvarila svetovni sloves s svojimi električnimi vozili. Kitajski izvoz avtomobilov se je leta 2022 povečal za 54 odstotkov in je že prehitel nemškega. Letos naj bi prehitel še japonskega, pri čemer je Japonska največja izvoznica avtomobilov na svetu.
To spremembo je bilo mogoče opaziti tudi v Šanghaju, kjer se kitajski potrošniki naravnost ignorirali ponudbo podjetij BMW, Volkswagen in Mercedes. Raje so si ogledovali nove modele vozil kitajskih proizvajalcev BYD in Nio. V primerjavi z novimi kitajskimi avtomobili in njihovimi vrhunskimi baterijami in senzorji so bila videti električna vozila nemške izdelave skorajda zastarela. Nemški inženirji so desetletja izpopolnjevali motorje z notranjim izgorevanjem; zdaj grozi, da bo vse njihovo tehnološko znanje zaradi revolucije električnih vozil povsem neuporabno.
Huda konkurenca
Ker je štiri odstotke vseh nemških delavcev zaposlenih v avtomobilskem sektorju, bi se lahko Nemčija soočila s "kitajskim šokom", primerljivim s tistim, kakršnega so ZDA in druge države z visokimi prihodki izkusile v prvih letih 21. stoletja. Po vstopu Kitajske v Svetovno trgovinsko organizacijo leta 2001 so se zahodni proizvajalci srečali s hudo konkurenco kitajskih podjetij. Najprej so bili to izdelki z nizko dodano vrednostjo, kot so tekstil, pohištvo in oblačila, pozneje pa še proizvodi bolj sofisticiranih industrij, kot sta denimo elektronika in računalniška industrija.
Med letoma 2000 in 2020 se je delež na Kitajskem proizvedenega blaga v skupnem ameriškem uvozu povečal za 25 odstotnih točk, kar je prispevalo k deindustrializaciji ameriškega "pasu rje" ter preoblikovanju ameriškega gospodarstva in politike. Kljub napovedim ekonomistov krčenja sektorjev, ki konkurirajo uvozu, ni nadomestil povečan obseg izvoza na Kitajsko. Povrh vsega odpuščeni delavci niso zlahka našli novih služb, medtem ko so morali tisti, ki so si jih, pristati na nižje plače. Zmanjšanje števila delovnih mest v proizvodnji je prispevalo k porastu "smrti zaradi obupanosti" (smrti zaradi samomorov, prevelikih odmerkov mamil, pretiranega uživanja alkohola ...) in ustvarilo pogoje za zmago Donalda Trumpa na predsedniških volitvah leta 2016, medtem ko je regija, ki je bila najbolj izpostavljena kitajski uvozni konkurenci, prestajala premik v desno.
Prva oblika šoka
Opaziti je jasne znake, da Nemčija že doživlja svojo verzijo kitajskega šoka. Do lani je bila neto avtomobilska izvoznica. Zdaj Nemčija prvič uvaža več avtomobilov iz Kitajske, kot jih tja izvaža. Od januarja do avgusta 2022 je iz Kitajske uvozila 1,8 milijona avtomobilov, medtem ko jih je tja izvozila le 1,7 milijona. (Podoben trend je opaziti v sektorju obdelovalnih strojev, kjer je kitajski izvoz prehitel nemškega.)
Ironično je, da je hitro industrializacijo Kitajske omogočil prav obsežen uvoz nemške mehanizacije, predvsem avtomobilov in obdelovalnih strojev, ki so ključni za nemško gospodarstvo. V preteklih treh desetletjih je Nemčija v okviru skupnih podjetij izšolala celo generacijo kitajskih delavcev. Ti transferji tehnologije so bili pogoj za dostop do kitajskega trga. Toda odkar je Kitajska tudi sama postala industrijska sila, nemške pomoči ne potrebuje več.
Kitajska ima dve ključni prednosti pred Nemčijo. Prvič, v času tehnoloških disrupcij pretekle izkušnje niso pomembne. Kitajski ni treba obvladati motorjev z notranjim izgorevanjem, da bi prehitela Nemčijo na trgu električnih vozil. In drugič, Kitajski njena velikost omogoča, da hitro poveča obseg proizvodnje, pospeši učne procese in zniža stroške. Tako je Kitajska postala vodilna svetovna proizvajalka litij-ionskih baterij, medtem ko že razvija natrijeve baterije.
Nemčija se je v preteklosti po zaslugi več dejavnikov že izognila kitajskemu šoku. Najprej je kitajski uvoz konkuriral proizvodom, ki jih je Nemčija sprva uvažala iz držav z nizkimi prihodki, kot sta Turčija in Grčija, posledica česar je bila izguba delovnih mest v teh državah, ne v Nemčiji. Na podoben način je širitev proizvodnih mrež v nekdanje komunistične srednje- in vzhodnoevropske države nemškim podjetjem omogočila povečanje produktivnosti in znižanje stroškov. Vrsto let je imela Nemčija koristi od kitajskega gospodarskega razcveta, saj je kitajsko povpraševanje po visokokakovostnih nemških avtomobilih in mehanizaciji ves čas naraščalo.
Kje mora Nemčija prevzeti vodilno vlogo
Toda ker Kitajska še naprej krepi gospodarski vpliv, se morda tudi Nemčija ne bo mogla več izogniti negativnim posledicam, ki so jih zaradi tega izkusile druge države. Obnova Ukrajine utegne nemškemu gospodarstvu dati nov zagon, podoben tistemu po padcu železne zavese leta 1989, toda vojna se mora najprej končati in precej malo verjetno se zdi, da se bo to zgodilo kmalu.
Nemški snovalci politik bi lahko sprejeli nekaj ukrepov, s katerimi bi preprečili, da bi tudi Nemčija doživela proces deindustrializacije. Lahko bi si prizadevali pritegniti direktne tuje investicije od kitajskih proizvajalcev baterij in azijskih proizvajalcev polprevodnikov. Hkrati bi lahko Nemčija posnemala Kitajsko ter spodbujala skupne naložbe domačih podjetij in izraelskih startupov, ki se ukvarjajo z umetno inteligenco. Tako bi Nemčija lažje premostila vrzel v poznavanju tehnologije umetne inteligence (AI), ki bo ključna pri avtonomnih vozilih, nemški inženirji pa bi pridobili znanja, ki jih bodo potrebovali, da bodo ostali konkurenčni na globalni ravni.
Nemčija lahko prevzame in mora prevzeti vodilno vlogo pri vzpostavljanju evropske različice ameriške Agencije za napredne raziskovalne obrambne projekte (DARPA). Če bi Nemčija inženirala kitajski pristop k industrijski politiki in ameriški pristop k inoviranju, bi lahko spodbudila gospodarsko dinamiko doma in drugod v Evropi, se izognila negativnim posledicam kitajskega šoka ter pripravila svoje gospodarstvo na izzive 21. stoletja.
