Aljaž Novak
Pred sto leti so ugasnile oči mladeniča s Krasa. Le 22 jih je štel. Dovolj mlad, da bi ga danes še vedno uvrščali med predstavnike generacije Z, in dovolj star, da je v dveh desetletjih napisal več, kot marsikdo izreče v dolgem življenju. Medtem ko so mnogi okoli njega še verjeli, da je Evropa po veliki vojni stopila na pot napredka in razuma, je sam v pokanju zidov že slišal zvok prihajajoče katastrofe.
Na Krasu, od koder je gledal proti Trstu, je Srečko Kosovel opazoval vzpon fašizma. Videl je, kako hitro lahko človek človeku postane volk in kako hitro družba izgubi moralni kompas, ko začne moč zamenjevati za resnico.
Ob stoletnici Kosovelove smrti se vrstijo predstave, recitali, razstave in spominske slovesnosti. Prav je tako. Kosovel si zasluži vse to in še več. Toda ob vseh poklonih se poraja vprašanje, ali ga zares slišimo. Ali pa smo ga, kot se pogosto zgodi z velikimi misleci, spremenili v bronasti kip, ki ga občudujemo od daleč, ne da bi poslušali, kaj nam govori.
Kajti Kosovel ni bil pesnik udobja. Njegova poezija ni nastajala zato, da bi bila lepa, ampak zato, ker ga je bolel svet. In če bi se danes ozrl okrog sebe, bi verjetno ugotovil, da razlogov za bolečino ni nič manj kot pred stoletjem.
Živimo v času, ko se po Evropi in svetu ponovno krepijo ideologije, za katere smo si nekoč domišljali, da so ostale na smetišču zgodovine. V nagravžno zahojenem času, ko svetovni voditelji in njihovi provincialni posnemovalci gradijo kariere na delitvah, ljudi razvrščajo na prave in napačne, na domoljube in izdajalce, na naše in njihove. Sovraštvo je postalo politična strategija, poniževanje drugače mislečih pa oblika javne zabave. Poslušamo govorico, ki ljudi reducira na etikete, profile in sovražnike.
Navadili smo se na družbo, v kateri ni več pomembno, kaj znaš, ampak komu pripadaš. Na svet, v katerem je pomembneje, s kom si se fotografiral, kot kaj si ustvaril. Na to, da se sposobnost umika poslušnosti, znanje pa lojalnosti.
V našem malem slovenskem peskovniku smo iz tega skoraj naredili nacionalni šport. Ko se nekje pojavi človek z znanjem, izkušnjami, rezultati in integriteto, se ne vprašamo, kako bi mu pomagali. Začnemo se spraševati, komu gre na živce. In če gre na živce pravim ljudem, je njegova usoda pogosto zapečatena. Pri nas je odličnost pogosto problem. Sposoben človek prej ali slej začne motiti. Postavlja vprašanja. Primerja obljube z rezultati. Opozarja na nesmisle. In kar je najhuje - misli s svojo glavo.
Zato ga je treba odstraniti. In nadomestiti. Ne nujno z boljšim. To bi bilo še pošteno. Pogosto zadostuje nekdo bolj ubogljiv. Nekdo, ki razume, da je njegov položaj odvisen od prikimavanja. Nekdo, ki ustanovo vidi kot oder za samopromocijo, ne kot javno dobro. Potem pa se čudimo, zakaj stvari stagnirajo, zakaj mladi odhajajo in zakaj ljudje izgubljajo zaupanje v institucije.
Kosovel bi to prepoznal v trenutku. Pa ne zato, ker bi se v njem prebudila kakšna notranja Baba Vanga, temveč zato, ker je razumel nekaj zelo preprostega: družba začne propadati v trenutku, ko pozabi, da je človek njeno središče. Danes se zdi, da ta misel marsikomu povzroča težave. Namesto človeka v središče postavljamo identitete, ideologije, dobiček, všečke, algoritme in politične kalkulacije. Vrednost človeka merimo po njegovi uporabnosti, pripadnosti ali politični usmeritvi. Če je naš, je dober. Če ni naš, je problem.
Kosovel je pisal prav proti temu. Njegov humanizem ni bil salonski in udoben, ampak zahteven. Od človeka je zahteval odgovornost, etiko in pogum. Zahteval je, da v drugem človeku prepoznamo človeka, tudi kadar se z njim ne strinjamo. Morda še posebej takrat. Danes bi ga isti ljudje, ki si ga ob obletnicah obešajo na prsi kot kulturni okrasek, verjetno označili za nevarnega idealista ali celo sovražnika naroda.
A Kosovel ni svaril le pred fašizmom. Svaril je tudi pred duhovno praznino, ki ga omogoča. Pred otopelostjo. Pred družbo, ki se navadi gledati stran. Pred ljudmi, ki jih zanima vse, razen sveta, v katerem živijo.
Kdaj smo mladim nehali dovoljevati, da bi razmišljali o svetu, in od njih začeli zahtevati predvsem, da se znajdejo na trgu? Kdaj smo jim nehali govoriti o družbi, kulturi, solidarnosti in prihodnosti ter jih začeli prepričevati, da je njihova največja naloga postati čim bolj konkurenčen izdelek? Kosovel je bil star 22 let. Pri teh letih je razmišljal o Evropi, civilizaciji, etiki in človeku. Današnjim dvaindvajsetletnikom pa pogosto dopovedujemo predvsem, kako napisati življenjepis, graditi osebno blagovno znamko in biti uspešen. Ne učimo jih, kako misliti. Učimo jih, kako se prodati.
Potem pa se čudimo, da se zapirajo vase. Da ne verjamejo več v politiko, institucije in prihodnost. Težko jim zamerimo. Zapustili smo jim svet vojn, podnebnih katastrof, stanovanjskih kriz, negotovih zaposlitev in politikov, ki namesto rešitev prodajajo jezo.
Sto let po smrti mladega pesnika s Krasa bi zato naredili veliko napako, če bi ga obravnavali zgolj kot literarnega klasika. Kosovel mora biti predvsem opomin. Opomin, da se svet, pred katerim nas je svaril, ni izgubil med porumenelimi stranmi zgodovinskih učbenikov. Še vedno živi med nami. Z istim sporočilom: da nekateri ljudje štejejo manj kot drugi.
Kosovel je vse življenje pisal proti tej ideji. Mi pa sto let po njegovi smrti še vedno živimo v svetu, pred katerim nas je svaril. In kar je najhuje - zdi se, da ga še vedno raje citiramo, kot poslušamo. •
