(POGLED) Ali Biden obžaluje odločitev o umiku iz Afganistana? Odgovoril je, da je ne. Pa bi jo moral.

Ameriška miisija je stala približno dva trilijona dolarjev in zahtevala življenje skoraj 2500 ameriških vojakov, 1100 pripadnikov koalicijskih sil, 70 tisoč pripadnikov afganistanskih oboroženih sil in skoraj 50 tisoč civilistov. Toda rezultati so bili skromni: čeprav je izvoljena afganistanska vlada (prva v zgodovini države) nadzirala velika mesta, nikoli ni ohranila oblasti trdno v rokah, in talibani so ponovno prevzeli nadzor nad mnogimi manjšimi mesti in vasmi.
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Foto: EPA
Epa

Afganistanski predsednik Ašraf Gani je pobegnil iz države. Njegova vlada je padla, ko so talibani vdrli v Kabul. Človeku se v spomin prikrade neslavni padec Hošiminha (Saigona) leta 1975. Dve desetletji ameriške vojaške prisotnosti v Afganistanu sta izpuhteli v samo nekaj tednih. Kako je to mogoče?

So vojne, ki so nujne, neizogibne. Taki sta bili druga svetovna vojna ter zalivska vojna med letoma 1990 in 1991. To so vojne, v katere se vključijo oborožene sile, ker je to najboljši in pogosto edini način za zaščito ključnih nacionalnih interesov. Potem so vojne, ki so stvar izbire, kot so bile vojne v Vietnamu in leta 2003 v Iraku. Vanje se država zaplete, čeprav interesi, za katere gre, niti niso pomembni in so na voljo nevojaška orodja za razrešitev spora.

Zdaj se zdi, da obstajajo tudi umiki, ki so stvar izbire: vlada preprosto umakne vojaške enote, ki bi jih lahko pustila na terenu. Vojaških enot ne umakne zato, ker bi bila njihova misija končana, ker bi njihova prisotnost postala neutemeljena ali ker v državi gostiteljici ne bi bile več dobrodošle. Nič od tega se ne nanaša na situacijo, v kateri so se ZDA znašle v Afganistanu ob začetku delovanja administracije predsednika Joeja Bidna. Umik je bil stvar izbire in njegove posledice utegnejo biti tragične, tako kot so to pogosto tudi v primeru vojn, ki so stvar izbire.

Epa

Ameriški vojaki so prvič dopotovali v Afganistan pred dvajsetimi leti, da bi se borili skupaj s pripadniki tamkajšnjih plemen. Prizadevali so si strmoglaviti talibansko vlado, ki je nudila zatočišče Al Kaidi, teroristični organizaciji, odgovorni za napade 11. septembra 2001, v katerih je v ZDA umrlo skoraj 3000 ljudi. Talibani so bili hitro premagani, čeprav so mnogi njihovi voditelji pobegnili v Pakistan, kjer so se znova okrepili in nadaljevali svoj boj proti afganistanski vladi.

Število ameriških vojakov v Afganistanu je z leti naraščalo, med predsedovanjem Baracka Obame je bilo v nekem trenutku višje od 110 tisoč, tako kot so se krepile ameriške ambicije v tej državi. Cena je bila zelo visoka: misija je stala približno dva trilijona dolarjev in zahtevala življenje skoraj 2500 ameriških vojakov, 1100 pripadnikov koalicijskih sil, 70 tisoč pripadnikov afganistanskih oboroženih sil in skoraj 50 tisoč civilistov. Toda rezultati so bili skromni: čeprav je izvoljena afganistanska vlada (prva v zgodovini države) nadzirala velika mesta, nikoli ni ohranila oblasti trdno v rokah, in talibani so ponovno prevzeli nadzor nad mnogimi manjšimi mesti in vasmi.

Reuters

Ameriško posredovanje v Afganistanu je bilo klasičen primer (pre)visoko zastavljenih ciljev, leta 2001 začeta nujna vojna. Ta se je z leti spremenila v drago vojno, ki je bila le še stvar izbire. Toda do trenutka, ko je Biden postal ameriški predsednik, so bili prvotni cilji te vojne že pozabljeni. Število ameriških vojakov v Afganistanu se je zmanjšalo na 3000, njihova vloga je bila omejena predvsem na urjenje, svetovanje in podpiranje afganistanskih oboroženih sil. Od februarja 2020 ni bil v boju v Afganistanu ubit noben ameriški vojak. Skromna ameriška vojaška prisotnost je pomenila tako oporo okoli 8500 pripadnikom zavezniških sil kot vojaško in psihološko podporo afganistanski vladi.

V ZDA je zanimanje za Afganistan v glavnem zbledelo. Američani ga niso imeli v mislih, ko so se udeležili lanskih predsedniških volitev, ter niso korakali po ulicah in protestirali proti ameriški politiki do te države. Po dvajsetih letih so ZDA dosegle raven omejene vpletenosti, sorazmerne z vložkom. Njihova nadaljnja prisotnost v tej državi ne bi vodila k vojaški zmagi ali miru, bi pa preprečila padec vlade, ki je bila, čeprav ni bila popolna, veliko boljša od alternative, ki zdaj prevzema oblast. Včasih pri zunanji politiki ni pomembno tisto, kar lahko dosežeš, ampak to, kar lahko preprečiš. Afganistan je že tak primer.

Epa

Toda ameriška politika ni bila taka. Biden je odločitve sprejemal v skladu s scenarijem, ki ga je podedoval od administracije Donalda Trumpa. Ta je februarja 2020 podpisala sporazum s talibani (in iz procesa izključila afganistansko vlado), v katerem je zapisano, da se bodo ameriške vojaške sile do maja 2021 umaknile iz Afganistana. Sporazum od talibanov ni zahteval, da odložijo orožje ali se obvežejo k premirju, ampak samo to, da na afganistanskem ozemlju ne gostijo terorističnih skupin. Pravzaprav ni šlo za mirovni sporazum, ampak za dogovor, ki je ZDA zagotovil krinko, in to zelo slabo, za umik.

Bidnova administracija je ta zelo pomanjkljivi sporazum v glavnem hvalila, motila jo je samo ena stvar: rok za popolni umik ameriške vojske je bil podaljšan za malo več kot tri mesece. Biden je zavrnil vsako politiko, ki je umik ameriških vojakov vezala na razmere na terenu ali na dodatne akcije talibanov. Ker se je bal scenarija, po katerem bi se varnostne razmere v Afganistanu poslabšale in bi se okrepili pritiski, naj naredi politično nepriljubljen korak in vojsko pošlje nazaj, je iz države preprosto umaknil vse ameriške vojake.

Kot so mnogi napovedali, so talibani po razglašenem (in zdaj tudi udejanjenem) umiku ameriških vojaških sil dobili dodaten zagon, malodušna afganistanska vlada pa ga je izgubila. Talibani so prevzeli nadzor nad celotnim afganistanskim ozemljem ter začeli izvajati povračilne ukrepe in represijo nad ženskami in dekleti, zato bo skoraj zagotovo že kmalu sledil nov veliki begunski val. Hkrati bo brez prisotnosti tujih sil veliko težje preprečiti, da bi se v državo vrnile teroristične skupine.

Richard Haass
Arhiv Večera

Zaradi hitrega in slabo načrtovanega umika ameriških sil ni bilo dovolj časa za evakuacijo Afganistancev, ki so delali za ameriško in afganistansko vlado in so zdaj ostali brez vsake zaščite. Zaradi lokalnih in drugih posledic te ameriške strateške in moralne polomije se bodo ameriški prijatelji in sovražniki znova začeli spraševati, ali se je na ZDA sploh še mogoče zanesti.

Pred kratkim je nekdo Bidna vprašal, ali obžaluje svojo odločitev, da umakne ameriške vojake iz Afganistana. Odgovoril je, da je ne. Pa bi jo moral.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.

Več vsebin iz spleta