Vrh Evropske unije o Zahodnem Balkanu je signaliziral, da je širitveni proces zamrl, nova formula pa je: sprejeli vas bomo, ko bomo razpoloženi za to. EU je zdaj artikulirala pravila, ki tiho obstajajo že nekaj let.
EU zainteresiranim državam sporoča: Do zdaj smo vam govorili, da vas bomo sprejeli, ko se reformirate, ko osvojite naše vrednote, ko se gospodarsko in družbeno razvijete. Ta trud se še naprej pričakuje od vas, toda vrata se ne bodo odprla avtomatično, temveč ko bomo mi pripravljeni. Kdaj bo to, ne ve nihče.
Možno je, da se to tudi res zgodi čez deset let, pod pogojem, da se bo EU počutila varno, optimistično, močno, tako kot je to bilo po padcu berlinskega zidu, ko se je začela velika širitev. Teoretično in v paralelnem vesolju se bo to morda zgodilo takrat, ko se bodo zainteresirane države toliko reformirale in razvile, da si jih bo EU zaželela, torej ko BiH postane Švica. Toda to je malo verjetno. Ob tem pa nihče ne ve, kakšna bo EU čez deset let, kako se bo v EU živelo. Konkretno: ali bo veliki načrt obnove, začet po koroni, uspešen, ali bo zaživel "Green Deal", v katerega se v vseh boljših evropskih državah vlaga nepredstavljivo veliko energije, finančnih sredstev in političnega kapitala. Če se odvije po najboljšem scenariju, in če velika transformacija uspe, se bo spremenil način transporta, uporabe energentov, odnos do gradnje. Pozitivni razvoj je mogoč, velike spremembe so bile tudi v preteklosti in vse so se odvile relativno hitro. Če bo šlo tako idealno, bi se Green Deal enakomerno prijel tako v centru kot na periferiji EU, to pa predpostavlja, da povlečejo naprej vsi skupaj in najdejo svoj novi smisel. Ljudje bi živeli bolje, bili bi bolj zadovoljni in dobrohotnejši, politiki pa ambicioznejši.
Če bo tako, bo Evropa ponovno postala zelo pomembna, znova se jo bo vprašalo o velikih procesih in upoštevalo njen glas. EU se bo, če bo takšna božja volja, udobno namestila med Kitajsko, Rusijo in Ameriko. Evropski prestiž, "soft power", to je vpliv, ki izvira iz ugleda, bo vnovič vzpostavljen. Ponosna in zadovoljna Evropska unija bo takrat pristopila k novemu valu širitve. Zmeraj je tako, samo ko ji gre odlično, se Evropa širi. Tako je bilo tudi v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je razmišljala celo o sprejetju Maroka. Dobro, odločila se je drugače, a vprašanje je vseeno bilo na mizi. Spomnimo se, da je tudi Turčija bila zelo dolgo v igri. Vse dokler se je mislilo, da se bo Turčija, takoj ko se včlani, evropeizirala, kakor da je od nekdaj bila del zahodne Evrope, oziroma da bo vse, kar je pomembno Evropejcem, ostalo isto, je Turčija napredovala. Še več, rečemo lahko, da je bila Turčija test moči EU. Zamrznitev napredovanja Turčije je bila zgodnje znamenje, da EU postaja realnejša ali pa da izgublja samozavest in da stopa na zavore. In ko se je ustavila Turčija, je bilo konec tudi za Zahodni Balkan! In nasprotno: ko se bo enkrat spet začelo govoriti o sprejetju Turčije, enkrat po Erdoganu, in če tam prevladajo proevropske sile, bo to pomenilo tudi, da je EU pripravljena absorbirati preostale države na ozemlju bivše Jugoslavije plus Albanijo. Turčija verjetno nikoli ne bo šla v EU, narodi, s katerimi smo bili v skupni državi, pa bi lahko.
Samo ko ji gre odlično, se Evropa širi. Danes pa doživlja pretrese z vseh strani
Toda Evropa resnično doživlja pretrese z vseh strani. Če okrevanje po krizi in uspešnost Green Deala ne bosta enakopravna, se bo nadaljeval trend velikih razlik med članicami, ki se odvija v senci brexita. Odhod Velike Britanije je imel za EU veliko hujši psihološki in politični učinek, kot smo mislili. Kakor da težka senca neuspešnega poskusa skupnosti pritiska na EU. Nenadoma se tudi druge članice čutijo manj zavezane ideji unije kot prej ter govorijo in se vedejo tako, kakor si prej niso drznile.
Odhod ali izgon iz unije je bil prej tabu tema, zdaj ni več. Zdaj ta, zdaj oni omeni svoj ali tuji exit. Še nedavno je samo Orban bil enfant terrible unije, zdaj jih je že nekaj. Delitve znotraj EU so številne, od smeri gospodarskega razvoja, ideologije, vrednostnega sistema. Natanko se vidi, kdo je lahko skupaj in kdo vleče na kakšno stran. Skupni imenovalec je premajhen, da bi se dogovorili o nečem tako velikem, kot je sprejetje novih članic. Tudi če bi bil položaj v državah, s katerimi smo bili v isti skupnosti, idealen, bi samo dejstvo, da jih goreče podpirata Orban in Morawiecki, pri starih članicah izzvalo strah. Francozi ali Nizozemci si mislijo, da jih Madžari in Poljaki izčrpavajo, če pa jim v Svet EU vstopi še Vučić ali dva albanska liderja, kaj bi EU s tem pridobila? Nasprotno, mislijo si: dobro je, dokler je tam spodaj mir. Če ne bo več, se bomo že česa domislili.
Morda novo nemško vodstvo to uvidi in spremeni paradigmo, tako da se odvija konsolidacija, ne odlopata pa se milijonov ljudi, ki so boljši od svojih trenutnih političnih predstavnikov.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
