(NA ZAHODU NIČ NOVEGA) Vrednote so sirote

Decembra 2010 se je 26-letni ulični prodajalec Tarek al Mohamed Bouazizi v tunizijskem mestu Ben Arous v protestu proti skorumpiranosti lokalnih oblasti polil z bencinom in zažgal. Njegova smrt je sprožila arabsko pomlad, protivladne proteste in vstaje, ki so se razširile v velik del arabsko govorečih držav. Kako se je končalo, vemo. V Tuniziji, edini državi, v kateri je nastala tranzicija v ustavno demokracijo, predsednik Kais Saied z reformo ustave vso oblast združuje v svojih rokah. Drugje se je končalo še slabše in bolj krvavo. A v tistem prvem obdobju je arabska pomlad prinašala upanje na drugačno, svobodnejšo družbo v tem delu sveta. Z vseh koncev so prihajala sporočila podpore, solidarnosti in pomoč. Med prvimi se je odzval tudi Svet Evrope, ne le zato, ker je šlo za dogajanje v naši neposredni soseščini, ampak predvsem, ker je bila v arabski pomladi prepoznana želja po družbenih spremembah na temelju vrednot, za katere si prizadeva tudi ta najstarejša evropska organizacija.

Svet Evrope je maja 2011 pripravljal redno letno ministrsko konferenco v Istanbulu. Mimogrede, prav na tej konferenci je bila v podpis odprta Konvencija o preprečevanju in boju proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini. Da bi se odzvali na dogajanja na drugi strani Sredozemlja, so države članice zahtevale odločitev o podpori državam v soseščini. Vse se je dogajalo v zadnjem trenutku. Kot svetovalec v kabinetu generalnega sekretarja sem čez vikend dobil zadolžitev, da pripravim osnutek politične deklaracije. Ker sem bil takrat na dopustu v Ljubljani, je ta nastala v mamini kuhinji v Šiški. Dve strani in pol teksta, ki je politiko Sveta Evrope do sosednjih držav definiral kot pomoč, ki je fleksibilna, prilagojena različnim nacionalnim kontekstom in sledi potrebam teh držav. Zapisal sem tudi, da sodelovanje s Svetom Evrope ne more biti vrednostno nevtralno, ampak usmerjeno h krepitvi pluralistične demokracije, človekovih pravic in vladavine prava. In tu se je zapletlo. Nekaterim državam se je ta formulacija zdela preohlapna, zato so zahtevale, da naj se sosednje države, ki bi želele sodelovati s Svetom Evrope, zavežejo k "spoštovanju evropskih vrednot". Čeprav so to verjetno počele z najboljšimi nameni, so ostale gluhe na pripombe glede primernosti te besedne zveze. Najprej zato, ker je šlo pri potencialnih partnerkah v večini primerov za države, ki so imele z Evropo bridko kolonialno izkušnjo in v katerih termin "evropske vrednote" razumljivo nima enake konotacije kot v Evropi. Še bolj problematično je dejstvo, da formulacija "evropske vrednote", ki jo še danes na veliko uporabljajo tako uradne institucije v Bruslju in Strasbourgu, pa tudi mediji in javnost, ni v skladu z doktrino, da gre za vrednote, ki naj bi bile univerzalne. Spomnimo, da so Združeni narodi Splošno deklaracijo o človekovih pravicah sprejeli dve leti prej, preden je Svet Evrope sprejel Evropsko deklaracijo o človekovih pravicah.

Takšno prilaščanje lastništva nad konceptom človekovih pravic je seveda kontraproduktivno in olajšuje delo tistim, ki vrednote demokratične družbe karakterizirajo kot imperialistični nateg zahodnega sveta. Še bolj pa načelo univerzalnosti človekovih pravic spodkopavata zahodna dvoličnost in nedoslednost v uveljavljanju teh vrednot skozi desetletja. Tako do sebe kot do drugih. Tragični paradoks dogajanja izpred dobrega desetletja z današnje perspektive je tudi dejstvo, da so mnoge izmed evropskih držav, ki so od svojih sredozemskih sosed zahtevale zavezo k "evropskim vrednotam", v tistem času skozi popolnoma zgrešeno reševanje finančne krize in demontažo socialno pravične družbe, ki je nujen predpogoj za delovanje demokratičnih vrednot, ustvarjale teren za ekspanzijo populizma in napad na te vrednote na svojem lastnem dvorišču. Potem je sledil še moralni krah v času begunskega vala, ki traja še danes. "Vrednote", ki danes opredeljujejo Evropo, so vse manj demokracija, človekove pravice in vladavina prava in vse bolj nacionalizem, nestrpnost do manjšin in samodrštvo.

V tej točki imajo popolnoma prav tisti, ki trdijo, da nacionalističnega populizma, ki svojo najbolj agresivno in krvavo pojavno obliko kaže ravno v ruski agresiji na Ukrajino, ne moremo razumeti in še manj nanj učinkovito odgovoriti brez kritične presoje zahodne politike, ki je v polpretekli zgodovini naredila vse, da bi načela in vrednote, ki jih ima sicer polna usta, razvrednotila in spodkopala. Da do te točke še nismo prišli oziroma se od nje celo oddaljujemo, kažejo tudi nekatere poteze v iskanju rešitev za posledice vojne v Ukrajini. Da bi enemu despotu preprečili izsiljevanje z energenti, iščemo pomoč pri Savdski Arabiji. Z dežja pod kap. Kredibilnost ogorčenja nad umori Ane Politkovskaje in drugih ruskih kritičnih novinarjev pač ne vzdrži rokovanja s krvnikom Jamala Khashoggija, če naj navedem zgolj en primer.

Ob vsem tem pa ne morem pritrditi ljudem, ki razlogov za današnje klavrno stanje sveta ne vidijo (tudi) v napakah in grehih zahodnih voditeljev, ampak padajo na populistično finto, ki krivdo obeša na demokratične vrednote in načela, ki jih ti voditelji s svojim ravnanjem ignorirajo ali kršijo. Od ljudi, ki zaradi Trumpa in njemu podobnih zavračajo liberalno demokracijo, bi doslednost zahtevala, da zaradi Stalina nehajo verjeti v socializem. Paradigma, v kateri je liberalna demokracija zgolj sredstvo ameriške globalne hegemonije, ki jo lahko premaga le zmaga Putinovega nacionalističnega, liberticidnega samodrštva, ki bo ustvaril pogoje za drugačen in pravičnejši svetovni red, je recept za katastrofo in se večje in bolj krvave konflikte. Putinova zmaga v Ukrajini ne bi bila le zmaga za politiko ruskega predsednika, ampak tudi triumf za Trumpa in trumpe, ki v mnogih delih sveta, tudi v Evropi, ne glede na njihove medsebojne odnose, zagovarjajo podobno vizijo družbene in svetovne ureditve. Takšne, ki temelji na imperialističnem argumentu moči, sovraštvu, neoliberalnem ali oligarhičnem plenjenju družbenega bogastva, uničenju socialne države, uničevanju okolja, stabilnosti in miru.

V vse bolj žolčni in polarizirani razpravi v Sloveniji o Ukrajini je vprašanje odnosa do osnovnih civilizacijskih vrednot bolj ali manj odsotno. Argumenti bolj kot na dejstvih temeljijo na emotivno determiniranih in po medmrežju nabranih "resnicah". Iz skupnosti, ki temelji na realnosti in dejstvih, se spreminjamo v tisto, kar je Bushev svetovalec Karl Rove (s ponosom) imenoval skupnost prepričanj ali vere. Najprej glede cepljenja, zdaj še glede Ukrajine. V žlobodri, v kateri emocije štejejo več kot dejstva, se pojavljajo zavezništva in argumenti, ki bi nas v drugačnem kontekstu verjetno spravljali v nejevero, če ne celo v smeh. Zagrizeni antiimperialisti, ki citirajo Kissingerja, da bi relativizirali odgovornost za agresijo ene velesile na sosednjo državo. Desničarji, ki jim v odgovor navajajo Žižka in ogorčeno obsojajo Putina, ki so mu sicer politično in ideološko zelo blizu. Potem imamo še ljudi, ki so zaradi svojega antiamerikanizma Putinu pripravljeni oprostiti prav vse grehe, vključno s tistimi, ki jim gredo sicer pri ZDA in doma tako na živce. Vse več je takšnih, ki v Putinovi nacionalistični in mračnjaški viziji družbe in sveta vidijo pravičen in upravičen odgovor na liberalno pokvarjenost zahoda.

Nujno je, da se spet začnemo pogovarjati o vrednotah. Na podlagi dejstev in ne emotivnih prepričanj in alternativnih resnic. Namesto potuhe in kajpaonizma ob najbolj brezobzirnem teptanju univerzalnih vrednot se moramo osredotočiti na ustavljanje tistih, ki te vrednote najbolj ogrožajo, pa naj to počnejo odkrito kot Putin in putini ali skozi lastno nedoslednost, dvoličnost, pohlep in oportunizem. Morda bi se morali vrniti k Ustanovni listini Združenih narodov, ki je te vrednote postavila kot temelj za mednarodno sožitje, stabilnost in mir. Če nam je v tem do sedaj spodletelo, to ni bilo zaradi napačnih vrednot, ampak zaradi napačnega odnosa do njih. Ustanovna listina Združenih narodov in Splošna deklaracija o človekovih pravicah sta nastali kot odgovor na eno svetovno vojno, ni hudič, da bi lahko bili koristni v preprečevanju nove. Če bomo dosledni v njunem spoštovanju. Mimogrede, Ustanovna listina ZN v 51. členu v primeru oboroženega napada vsaki državi članici priznava pravico do obrambe. Morda bi lahko bil prvi korak k drugačnemu svetu, če bi v celoti spoštovali to mednarodnopravno pravico Ukrajine in jo v njenem uresničevanju podprli, kot to določajo mednarodno pravo, kolektivna varnost, dostojnost, pravičnost in razum.