Po začetnih škandalih, napetostih med Evropsko komisijo in Janševo vlado o medijski svobodi in vladavini prava, ki so zaznamovali začetek slovenskega predsedovanja Svetu EU prve dni julija, je sledilo zatišje. Nemara smo vmes skoraj pozabili, da je Slovenija že drugič predsedujoča povezavi, saj so nam med relativnim virusnim zatišjem vladni predstavniki mahali kvečjemu s Triglava, tu in tam kakšno sporočilo, večinoma v znamenju olimpijskih uspehov, odposlali iz twitter pisarn, slovenski diplomati pa so na svoje družabnomedijske zidove lepili fotke z dopustov. Počitniški molk je prebil premier Janša po talibanskem prevzemu oblasti v Kabulu, rekoč, da EU ne bo odpirala humanitarnih koridorjev, zaradi česar je Bruselj reagiral prek predsednika Evropskega parlamenta Davida Sassolija.
Kakovostni zaton kadrov in razprav
Ta teden bodo žarometi mednarodne javnosti bolj usmerjeni k nam: na Bledu bo tradicionalni strateški forum (BSF), tokrat mišljen kot eden od vrhuncev slovenskega predsedovanja, sočasno pa še neformalni zasedanji šefov diplomacij, ministrov, zadolženih za EU in obrambne resorje. Dovolj povedno za trenutne slovenske pozicije in ugled v EU je, da vabili za prihod na Bled, poslani v urada Emmanuela Macrona in Angele Merkel, nista bili uslišani, kljub predsedovanju Svetu EU. Saj ne da bi ta status kakorkoli precenjevali, a v zahodni Evropi in Bruslju so opazili slovenski zunanjepolitični obrat v suverenistično-populistični tabor, ki mu ton daje višegrajska četverica. BSF v šestnajsti izvedbi - uvedla ga je ravno prva Janševa vlada - je tako z izpostavljenimi udeleženci afirmacija teh smeri slovenske zunanje politike, ki se je zadnje desetletje, do prihoda Anžeta Logarja v Mladiko, tako ali tako ukvarjala predvsem z arbitražo. Po Dimitriju Ruplu, ki je zaznamoval poosamosvojitveno obdobje na diplomatskem parketu, in medlem Samuelu Žbogarju so sledila leta Karla Erjavca, ki ga zunanja politika ni posebej zanimala oziroma ga je kvečjemu v luči osebnih in notranjepolitičnih učinkov. Tedaj se je začela tudi opazna stagnacija vsebinskih ambicij slovenske zunanje politike. Logar je zunanjepolitično delovanje dinamiziral, a opazno v skladu z notranjepolitičnimi interesi vladajoče stranke. To se vidi tudi pri predsedovanju in poudarkih, ki so (tudi) uglašeni s slogani za prihajajočo predvolilno kampanjo.
Blejski forum je vedno veljal nekako za premium dogodek, izložbo slovenske diplomacije, (samo)razglašen tudi za "naše okno v svet", čeprav se mu nikoli ni uspelo prebiti v prvo vrsto po teži in izviti iz sence primerljivih prvokategornih regijskih konferenc, kot je bila dolgo denimo v Alpbachu. Zato pa se je ob njem vedno postavilo tudi vprašanje o trenutni kondiciji slovenske diplomacije. Ta ni dobra: ne le da diplomacija ostaja vrtiček strankarskih interesov vsakokratne oblasti, kar se kaže v evakuacijah "naših" na veleposlaniška mesta, opazen je tudi kakovostni zaton kadrov in zunanjepolitičnih razprav, kot so jih nekoč znale misliti in ubesediti markantne osebnosti, avtoritete slovenske diplomacije.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
