(KOMENTAR) Led v srcih

Tako kot so ledene vode, ki so v četrtek zvečer na hrvaško-slovenski meji ponesle v mokri grob komaj desetletno begunko iz Turčije, tako ledeni so mnogi odzivi na tragedijo. Kruta smrt male begunke, ki je komaj začela živeti in skupaj z mamo in brati iskala svetlejšo prihodnost, bo ostala le statistični podatek v analih o dogajanju na balkanski migrantski poti. Deklica, niti njenega imena še ne poznamo, bo ostala le številka. Le redkokdo se danes sprašuje, kaj je šlo skozi misli otroka, ko je med prečkanjem reke zdrsnil z maminih ramen in padel v deročo vodo: je bil to panični strah, upanje, da je rešitev vseeno blizu, zadnja misel na Nemčijo ali katerokoli drugo državo, kamor je bila z družino namenjena ...? Nikoli ne bomo izvedeli.

Medtem ko se mi prepiramo, ali je dovoljeno spiti skodelico kuhančka pri stojnici ali ne, kot da to pomeni konec sveta, se po svetu dogajajo tragedije. Trpljenje, vojne, lakota. Ni treba pogledati daleč, dovolj je pogled preko kilometrov rezilne žice in panelnih ograj, ki smo jih postavili na naši južni meji, da bi - tako del politikov in njihovih volivcev - ubranili sveto slovensko zemljo pred hordami krvoželjnih migrantov. To, kar danes pravijo poljski politiki, češ da s postavljanjem kilometrov zidu na beloruski meji ne branijo svojega ozemlja, temveč celotno Evropsko unijo, poslušamo tudi pri nas že dolgo. Ker se bližajo volitve, bomo še toliko bolj.

Migranti so povsod po Evropi le drobiž v političnem pokru. Statistični podatki, ne ljudje, ki čutijo, ki jih preveva upanje, pa tudi strah. Ne ljudje, ki tvegajo vse v upanju, da bodo le ubežali smrti ali bedi. Desetletne deklice, ki jih roke premraženih mater ne morejo več držati. Kje so v teh dneh tisti, ki ob vsaki priliki pridigajo "za otroke gre"? Aja, mala begunka verjetno ni bila prave barve kože, prave vere, pravega porekla. Kje so oni, ki nam z dušebrižniškimi glasovi izza govornic ali za šanki pridigajo krščanske nauke o ljubezni do bližnjega? Očitno niso slišali ali pa niso hoteli slišati papeža, ki je prejšnji teden med obiskom begunskega centra na grškem Lezbosu dejal: "Prosim, ustavimo ta brodolom civilizacije!" In vse pozval, naj si pogledajo obraze otrok. "Bodimo dovolj pogumni, da pred njimi, ki so nedolžni in predstavljajo prihodnost, pokažemo sram. Ne bežimo hitro mimo krutih podob njihovih malih trupel na plažah."

Volje, da bi kakorkoli drugače kot z rezilnimi žicami ustavili brodolom civilizacije, pa v Evropi že dolgo ni več. Solidarnost, zapisana v ustanovnih aktih EU, velja očitno le za solidarnost med članicami, ne navzven. Ustavljanje migracij in ne preprečevanje vzroka zanje je postalo lajtmotiv številnih vlad. Humanost se je umaknila preračunljivosti, empatija sovražnosti do drugačnosti. In žal pri tem prednjačijo države, kjer so ljudje še pred tremi desetletji živeli za železno zaveso in nekateri tvegali življenje, da so bežali na obljubljeni Zahod. Slovenija, ki se je zmeraj imela za boljšo od njih, pa zvesto sledi na vsakem koraku.

Mala turška deklica je na obrobju združene Evrope našla svoj mir. Žal ne takšnega, kot ga je sanjala, ko se je podala na dolgo in nevarno pot.