V velemestih najizraziteje začutim svojo provincialnost. Ne morem se načuditi stolpnicam, vertikalnim nizom stekla, betona in jekla, prostornim avlam v pritličjih, nizom dvigal, tekočih stopnic, žerjavom, ustavljam se in gledam navzgor, prostor velemest se širi v višino, v nebo – kar je na prvi pogled resda slikovita metafora, a me njena prostorska realizacija vedno hkrati fascinira in straši. Ko sem se pred desetimi leti znašla v Torontu, so bili moja prva asociacija ozki, senčni norveški fjordi, ki sem jih tedaj še imela v živem spominu. Ko sem se pred nekaj dnevi znašla v Melbournu, sem najprej pomislila na newyorškega vrvohodca iz McCannovega čudovitega romana Naj se širni svet vrti. Ko sem se zazrla skozi veliko okno svoje hotelske sobe v devetinštiridesetem nadstropju, me je obšla prijetna, skoraj zasvojljiva vrtoglavica. Višinska bolezen – kako prikladna metafora, kajti višina – ne le simbolno, tudi povsem prostorsko – ima svoj privlak. Z višine je površje videti abstraktno, tramvaji speljujejo in zavirajo, reke avtomobilov tečejo po cestah, stolpnice iz mesta rastejo kot stalagmiti, v daljavi modra morska ploskev. Z višine se še čas zazdi oddaljen. Zrem predolgo, naenkrat sem pozna, mudi se mi – kosilo avtorjev in avtoric je pravzaprav edini skupni dogodek melbournskega pisateljskega festivala, priložnost, da morda koga spoznam onkraj dolgočasno spoliranih življenjepisov in hvalospevnih blurbov. "Award-winning author", "Thrilling voice of our time", "Best-selling novelist" in podobne krilatice se resda lepo bleščijo, a tudi zaslepijo. Predvsem pa ne povedo ničesar zanimivega. Preoblačim se, se na hitro naličim, hitim iz hotela, spust na Zemljo. Iščem restavracijo. Google zemljevidi v vertikalni četrti CBD oziroma Central Business District bolj slabo delujejo. Ali pa jih – človek, ki mu je Ljubljana ravno prav velika – le ne znam uporabljati v velemestnih okoliščinah. Med stolpnicami, podhodi in nadhodi vem, da sem zelo blizu, a ne vem, kako do tja. Modra pika, ki označuje mojo lokacijo, in rdeča točka restavracije, sta tako rekoč druga ob druga. Navodila za pot so neuporabna. Pa menda ne boš zamudila na pisateljsko kosilo, si poočitam. Končno zagledam izvesek. Treščim v velik pritličen prostor, "Upstairs, madam". Itak, si rečem. Gor, kam pa.
Sledi malo objemanja z organizatorji, ki jih vidim prvič. Sprašujem se, kdaj je objemanje postalo tako socialno zaželena oblika pozdravljanja v situacijah, ki se zdijo neformalne in prijateljske, a to seveda niso. Kar nekaj stolov vzdolž dolge mize je še praznih, kar pomeni, da nisem zadnja, si oddahnem. Sedem in ujamem najbližji pogovor. Primerjanje življenja v Londonu in New Yorku. Kodrolas moški, ki mi sedi nasproti, newyorški sogovornici razlaga, da ima partnerja v New Yorku, zato mesto dobro pozna in uživa v njem, a mu vendarle ustreza bolj umirjeno londonsko življenje. Obrneta se k meni. Povem, da sem iz Ljubljane in da zmeraj, ko se znajdem v kakšnem velemestu, občutim svoje malomestno poreklo. Recimo: ne morem se nagledati stolpnic. Pogledata me nekoliko presenečeno. Saj sta pisatelja, bosta že razumela, pomislim, a tega seveda ne rečem. Pri glavni jedi kodrolasec iz Londona omeni, da je odraščal v Amanu in da je še zmeraj zelo povezan s tem koncem sveta. Komaj pri sladici se izkaže, da je Palestinec. Razmišljam, ali morda svoje etnične identitete namenoma ni prinesel na pladnju s hladno predjedjo in si je raje dal opravka z natančnim razčlenjevanjem londonskega vsakdana. Nekatere identitete so fluorescentne, nespregledljive – in glede na to, da je kvir palestinski pisatelj, verjetno ve, kako je živeti z nespregledljivimi identitetnimi označbami. Tudi takrat, ko te naletijo na simpatije, radovednost in interes, se osebo tako zlahka zvede na nosilca kolektivnih identitet. Tokrat ni nič drugače, kajti takoj, ko omeni, da je Palestinec, ga vprašam, ali je prebral Jutra v Dženinu, in dodam, da Susan Abulhawa kmalu prihaja v Slovenijo. "Nisem, verjetno bi moral," odgovori. Razmišljam, da obstaja množica palestinskih glasov – vključno z njim – ki prav tako pišejo branja vredno literaturo, a jih morda ne bomo nikoli brali v slovenščini, ker so uredniško-založniške odločitve pač – odločitve, ujete med okuse, presoje, logistiko, razpoložljivost prevajalcev in naključja. Razmišljam, koliko avtorjev, ki sedi za tem omizjem in se sladka s čokoladnim moussom, je, sodeč po drobcih pogovorov, ki sem jih ujela, spisalo inteligentne, zanimive, duhovite ali celo odlične knjige, ki ne bodo nikoli na voljo v slovenščini in o katerih ne bom nikoli izvedela nič več od tega, da so jih napisali ljudje, ki so precej sladkosnedi. A tako pač je, pomislim. Sodobna literarna produkcija je kot velemesto. Večina gre mimo, utirjena v svoja specifična tržišča, niše, jezike, okolja.
Ko sem se pred desetimi leti znašla v Torontu, so bili moja prva asociacija ozki, senčni norveški fjordi, ki sem jih tedaj še imela v živem spominu. Ko sem se pred nekaj dnevi znašla v Melbournu, sem najprej pomislila na newyorškega vrvohodca iz McCannovega čudovitega romana Naj se širni svet vrti. Ko sem se zazrla skozi veliko okno svoje hotelske sobe v devetinštiridesetem nadstropju, me je obšla prijetna, skoraj zasvojljiva vrtoglavica. Višinska bolezen – kako prikladna metafora, kajti višina – ne le simbolno, tudi povsem prostorsko – ima svoj privlak
Zvečer se znajdem na literarnem dogodku, na katerem raznolik nabor kvir pisateljev in pisateljic bere svoje zvečine avtofikcijske tekste – ker so teme pretežno ljubezenske, učinkujejo bodisi romantično bodisi humorno. Publika v nabito polni dvorani je naklonjena in niha med empatičnim "ooo" pri prvih in glasnim smehom pri drugih. Mnogo je tudi avstralskih imen, ki jih poslušalci očitno dobro poznajo. Ko pride na oder Tareq Baconi, ki sem ga spoznala na kosilu, začne brati zgodbo, ki je bila objavljena leta 2022. Drugačna je od ostalih – ne govori o romantični ljubezni niti o njenih komičnih variacijah. Govori o babicah, arabsko tatah. Začne takole: "Lani sem pokopal svoji tati. Tata Eva, mamina mama, je umrla 26. avgusta v triindevetdesetem letu. Tata Marcel, očetova mama, je umrla mesec dni pozneje, 24. septembra, v štiriindevetdesetem letu. Tata Eva je pokopana v Amanu, Tata Marcel pa v Bejrutu; obe daleč od Haife v Palestini, kjer sta se rodili in odraščali." V besedilu – ki ga lahko, mimogrede, preberete, če poguglate "The Loss of Tatas" – med drugim opisuje pokopališče v jordanski prestolnici, kjer je pokopanih ogromno palestinskih babic in dedkov. Na nagrobnikih, kjer pišejo kraji rojstva, se izriše celotni zemljevid Palestine. In ob dejstvu, da ne morejo biti pokopani v svoji deželi, se izriše tiha, intimna razsežnost nakbe. Baconi pokaže tudi, da so bile babice zanj, za njegovo generacijo pričevalke, nosilke spomina na nekdanjo domovino – za ulice, dvorišča, hiše in razglede, ki jih sami niso nikdar spoznali. "Za nas, ki smo odraščali v izgnanstvu, so bile naše babice – še bolj kot dedki – naša Palestina. Skozi svoje tate smo tudi sami odraščali v Palestini, v hišah, kjer so se rodile in odrasle, v hišah, ki so jim bile odvzete in predane judovskim tujcem. Tate so bile izvor in razlaga neznanih svetov, ki smo jih nosili v prsih, zato smo ob njihovi smrti občutili silovito izkoreninjenost."
Pred spanjem gledam nočni Melbourne, ki se osvetljen dviga proti nebu. A pod steklom, jeklom in betonom so korenine drugačnih spominov. Velemesta rasejo navzgor, spomini pa se razraščajo navzdol, v plasti tal. Spomini niso arhitektura, so geologija. Spomini so nakopičeni čas, a so tudi zunaj vsakega časa. Pod neskončnimi pločniki avstralskih – podobno kot kanadskih – velemest, ki jih občudujem, ko upogibam vrat in s pogledom iščem vrhove stolpnic, so poti, ki so jih v te dežele vtisnila stopala ljudi, ki so tukaj živeli stoletja, tisočletja pred prihodom evropskih kolonizatorjev. Tudi če so iz devetinštiridesetega nadstropja te poti nevidne, so še zmeraj tam.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
